Veroizpoved 4. lateranskega koncila (Veroizpoved Firmiter)
1. BESEDILO VEROIZPOVEDI
Trdno verujemo in z iskrenim srcem priznavamo, da je samo en resničen, večen, neizmeren, nespremenljiv, nedoumljiv, vsemogočen in neizrekljiv Bog: Oče, Sin in Sveti Duh. V njem so tri osebe, toda eno popolnoma enovito bistvo, docela enovita podstat ali narava: Oče ni od nikogar, Sin je samo od Očeta in Sveti Duh hkrati od obeh. Brez začetka, vedno in brez konca rojeva Oče, Sin se rojeva in Sveti Duh izhaja. Enega bistva so in enakih lastnosti, enako vsemogočni in enako večni. Bog je samo eno počelo vsega, stvarnik vsega vidnega in nevidnega, duhovnega in telesnega.
S svojo vsemogočno močjo je v začetku časa iz nič ustvaril hkrati obojno stvarstvo, duhovno in telesno, to se pravi angelsko in zemeljsko, nato pa še človeka, ki obsega na nič in oboje, ker sestoji iz duha in telesa. Kajti hudič in drugi zli duhovi so ustvarjeni od Boga kot po svoji naravi dobri, a so sami od sebe postali zlobni. Človek pa je grešil ob podpihovanju hudiča. Ta sveta Trojica, nedeljena glede skupnega bistva in različna glede osebnih svojstev, je najprej po Mojzesu in svetih prerokih ter drugih svojih služabnikih v skladu s popolnoma urejenim načrtom glede (posameznih) časov priobčila človeškemu rodu zveličavni nauk. Končno bolj razločno pokazal pot življenja edinorojeni Sin božji Jezus Kristus, čigar učlovečenje je skupno delo celotne Trojice, ki je bil spočet iz Marije, vedno device, s sodelovanjem Svetega Duha in je postal v resnici človek, sestavljen iz razumne duše in iz človeškega telesa, ena oseba v dveh naravah. Prav isti, ki je po božanstvu neumrljiv in netrpljiv, je po človečnosti postal trpljiv in umrljiv. Še več, za zveličanje človeškega rodu je na lesu križa trpel in umrl, šel je pred pekel, vstal od mrtvih in šel v nebesa; a šel je pred pekel v svoji duši, vstal je v telesu, v nebesa pa je šel v obojem hkrati. Ob koncu časov bo spet prišel, sodil bo žive in mrtve in bo vsakomur povrnil po njegovih delih, tako pogubljenih kakor izvoljenim. Vsi bodo vstali s svojim lastnim telesom, katerega zdaj nosijo, da bodo prejeli po svojih delih, naj bodo dobro ali zla, eni s hudobnim duhom večno kazen, drugi s Kristusom večno slavo. Le ena vesoljna Cerkev vernikov je. Zunaj nje se prav nihče ne zveliča. V njej je Jezus Kristus duhovnik in daritev hkrati. Njegovo telo in kri sta v oltarnem zakramentu resnično vsebovana po podobama kruha in vina, potem ko se bistveno spremenita kruh v telo in vino v kri: da bi mi prejemali od njegovega, kar je on prejel od našega in da bi tako bila skrivnost edinosti dovršena. Ta zakrament mora izvršiti samo duhovnik, ki je pravilno posvečen, v skladu z oblastjo ključev Cerkve, ki jih je Jezus Kristus sam podelil apostolom in njihovim naslednikom. Zakrament krsta se podeljuje v vodi ob klicanju Boga in nedeljene Trojice, namreč Očeta in Sina in Svetega Duha. Ta zakrament koristi za zveličanje tako otrokom in odraslim, pa naj ga v obliki, kakor jo predpisuje Cerkev, pravilno podeli kdorkoli. Če je kdo po prejemu krsta padel v greh, mora z resnično pokoro biti vedno ozdravljen. Ne le device in zdržni ljudje, ampak tudi poročeni zaslužijo priti v večno blaženost, če so všeč Bogu z vero in lepim življenjem.
2. OKOLIŠČINE NASTANKA
V pontifikatu papeža Inocenca III. (1198-1216) se je pojavilo močno reformno gibanje in je sklical koncil. Vendar mu je smrt leta 1216 preprečila, da bi sam izpeljal reforme. Krščanski problemi in vojne v Sveti deželi, so spodbudile sklic koncila. Na koncilu so se domenili o novem križarskem pohodu, ki bi pomagal pri duhovni prenovi tedanjega sveta. Veliko časa je bilo namenjeno tudi heretikom , ki so se pojavili v tistem obdobju. Ta vojna proti njim bi ohranila cerkveno skupnost in njen pravi nauk. Koncil je bil sklican 19. aprila leta 1213 in se je začel novembra 1215. Zbrali so se vsi škofje in opati. Novost tega koncila je da so bili povabljeni tudi priorji redovnih skupnostih. Poleg njih pa so bili tudi kraljeve in civilne oblasti. Škofje so bili povabljeni da pripravijo teme o katerih bi razpravljali na koncilu. To so pripravili legati, ki so vabili na križarske vojne. Nameni koncila pa so bili predstavljeni s strani Inocenca: izkoreniniti razvade in vzpostaviti vrednote, popraviti napake, prenoviti moralo, odstraniti herezije in povečati stanovitno vero, poravnati nesoglasja in vzpostaviti mir, prenehati zatirati in spodbujati svobodo, spodbujanje vplivnih ljudi in vernikov k pomoči Sveti deželi. Prisotnih je bilo 404. škofov vzhodne in zahodne Cerkve. Kmalu so se začeli razburljivi pogovori v katerih so bile vključene civilne oblasti. 20. novembra na drugi seji se je sprožil spor med Friderikom II. in Otom IV., ki se je razvil v težko in grenko debato. Tretje zasedanje je bilo 30. novembra, ki pa je bilo namenjeno branju in izboljševanju konstitucij. Zadnji del pa je bil namenjen pripravam za križarski pohod z naslovom Jezusovo delo. Ta pohod je bil planiran za leto 1217, vendar zaradi papeževe smrti je bil odpovedan. 70. odlokov, ki so bili sprejeti naj bi prikazalo kot uspešen koncil, ki naj bi prinesel dobre rezultate.
Na koncilu je Cerkev zavzela zadnje in dokončno stališče do zmot albižanov in valdežanov. 1. Vatikanski koncil je v mnogočem privzel nauk 4. Lateranskega koncila o stvarjenju. Zoper raznovrstne zmote, zlasti zmote albižanov so sestavili slovesno veroizpoved, ki vsebuje tudi temeljne resnice o skrivnosti svete Trojice. Cerkveni zbor se je obrnil zoper Joahima de Fiore (1130-1191), ki se jev svojem nauku o sveti Trojici izrekel zoper Petra Lombarda. Cerkveni zbor je odobril Petrov nauk, ki je pozneje postal temelj sholastične teologije.
Temelj vseh krivoverskih nazorov pri albižanih je bila tajitev Cerkve kot edinega od Kristusa ustanovljenega, za zveličanje potrebnega občestva. Obsodba albižanskih nazorov na lateranskem cerkvenem zboru je na ta način postala dokument za nauk o eni sami Cerkvi in o njeni potrebnosti za zveličanje. Ena od najbistvenejših zmot je bila, da je veljavnost zakramenta odvisna od vrednosti delivca. Pri tem so zamenjevali duhovniško službo in osebo.
»Nikakor ne zametujmo zakramentov, ki jih ob sodelovanju neprecenljive in nevidne moči Svetega Duha obhaja Cerkev, tudi tedaj ne, če jih deli grešen duhovnik, da je le od Cerkve priznan. Tudi ne ponižujemo njegovih cerkvenih opravil ali blagoslovitev, temveč jih dobrohotno sprejemamo kakor vrednega. Če jih namreč škof ali duhovnik slab, to nič ne škoduje krstu otroka ali posvetitvi evharistije in ostalih cerkvenih opravilom v korist podrejenim vernikom.«
Ti krivi nauki so se na videz bojevali zoper posvetnost in nevrednost duhovščine, ki so jo dolžili odgovornosti za propad verskega življenja.
3. VEROIZPOVED PAPEŽA INOCENCA III. ZOPER VALDEŽANE (1208)
Albižani (ime po mestu Albi v južni Franciji) so pozni dediči starih manihejcev, ki so bili dualisti. Po 1180 so albižani postali s tem imenom znani v srednji Franciji. Njihov glavni nauk se je glasil: Tvar je nekaj zlega in jo je ustvaril satan iz nič. Jezus Kristus zato ni imel resničnega telesa, namreč navideznega. Treba je zavreči zakramente. In sleherno na čutna znamenja navezano bogočastje. Najvišje načelo nravnosti se glasi: Vzdrži se materije. V isto smer so deloma šla tudi tedanja velika gibanja, ki so se v marsičem pravilno zavzemala za uboštvo. Zlasti so to bili valdežani (ime je vzeto po Petru Valdesu iz Lyona) in na italijanskih tleh Lombardi ali ponižani. Ostro so nasprotovali zunanjemu uveljavljanju cerkvene moči in širjenja posvetnosti v Cerkvi za papeža Inocenca III. Sv. Frančišek in sv. Dominik sta se bojevala za isti evangeljski ideal kakor valdežani: vendar sta to delala zgolj v območju Cerkve in sta ji ostala zvesta, med tem ko valdežani iz prezira ali omalovaževanja cerkvenega vodstva zašli v krivoverstvo.
Med zagotovili, ki jih je papež zahteval od valdežanov, če bodo pravi člani Cerkve, je tudi izpoved vere v resničnost Kristusove navzočnosti, potem ko sta bila kruh in vino konsekrirana, in izjava glede pogojev, ki se zahtevajo za obhajanje evharističnega zakramenta.
»Daritveni dar, to je kruh in vino, je po posvetitvi resnično telo in resnična kri našega Gospoda Jezusa Kristusa. Tako verujemo in brez omahovanja z iskrenim srcem ter brez pridržka izpovedujemo z besedami, polnimi vere. Pri tej daritvi dober duhovnik ne stori več in slab ne manj. Kajti tu deluje ne zasluženje posvečujočega, ampak Stvarnikova beseda in moč svetega Duha. Zato trdno verujemo in priznavamo, da nihče, pa naj bo še tako nravno dober, pobožen svet in moder, ne more in ne sme posvetiti evharistije in opraviti oltarne daritve, če ni duhovnik, ki ga je posvetil viden in otipljiv škof. Tri stvari so, tako verujemo, potrebne za opravljanje te službe: določena oseba, to je duhovnik, ki ga je, kakor rečeno, za to službo posebej postavil škof; tiste slovesne besede, ki so jih v kanonu izrazili sveti očetje; pravilni namen njega, ki jih izgovarja.
Trdno torej verujemo in izpovedujemo: kdor misli in zatrjuje, da more brez predhodnega posvečenja, ki mu ga je podelil škof, kakor smo prej rekli, opravljati evharistično daritev, ta je krivoverec in ga je treba izločiti iz svete rimske Cerkve.«
4. KATOLIŠKA VERA
Le ena vesoljna Cerkev vernikov je. Zunaj nje se prav nihče ne zveliča. V njej je Jezus Kristusov duhovnik in daritev hkrati. Njegovo telo in kri sta v oltarnem zakramentu resnično vsebovan pod podobama kruha in vina, potem ko se z božjo oblastjo bistveno spremenita kruh v telo in vino v kri, da bi mi prejemali od njegovega, kar je on prejel od našega in bi bila tako skrivnost dovršena.
5. SVETO PISMO IN NJEGOVA RAZLAGA
Nalogo razlagati zapisano ali izročeno božjo besedo je zaupana samo živemu cerkvenemu učiteljstvu, ki svojo avtoriteto izvršuje v imeni Jezusa Kristusa. To učiteljstvo pa ni nad božjo besedo, ampak ji služi, ko uči samo tisto, kar je izročeno: po božjem naročilu in ob podpori Svetega Duha jo pobožno posluša, sveto čuva in zvesto razlaga; in iz tega edinega zaklada vere črpa vse tisto kar predlaga v verovanje kot Božje razodeto. Jasno je torej, da vse troje: izročilo, Sveto pismo in cerkveno učiteljstvo, po premodrem božjem sklepu tako med seboj povezano in združeno, da ni enega brez drugega in da je vse skupaj, vsako na svoj način ob delovanju enega Svetega Duha, učinkovito prispeva k zveličanju duš.
Od Boga razodeta resnica, ki jo vsebuje in posreduje Sveto pismo, je bila zapisna po navdihnjenju Svetega Duha. Knjige Stare in Nove zaveze je v celoti z vsemi njihovimi deli ima sveta mati Cerkev na temelju apostolskega verovanja za svete in kanonične in sicer zaradi tega, ker so napisane po navdihnjenju Svetega duha (prim. Jn 20,31; 2 Tim 3,16; 2 Pet 1,19-21; 3,15.16) in imajo torej Boga za avtorja ter so kot takšne izročene Cerkvi. Pri sestavljanju svetih knjig je Bog izbral ljudi, ki jih je tako naravnal, da so ob uporabi svojih sposobnosti in moči – na temelju njegovega delovanja v njih in po njih – kot resnični avtorji zapisali vse to in samo to, kar je on hotel.
Ker moramo torej vse to, kar trdijo navdihnjeni avtorji imeti za trditev Svetega Duha, zato moramo izpovedati, da svetopisemske knjige zanesljivo, zvesto in brez zmote učijo resnico, ki jo je Bog hotel imeti zaradi našega zveličanja zapisano v Svetem pismu. Tako je vse od Boga navdihnjeno pismo koristno za pouk, za prepričevanje in za vzgojo v pravičnosti, da bi bil božji človek popoln za vsako dobro delo pripravljen (2 Tim 3,16.17).
Viri
***
Bernard Rožman
Trdno verujemo in z iskrenim srcem priznavamo, da je samo en resničen, večen, neizmeren, nespremenljiv, nedoumljiv, vsemogočen in neizrekljiv Bog: Oče, Sin in Sveti Duh. V njem so tri osebe, toda eno popolnoma enovito bistvo, docela enovita podstat ali narava: Oče ni od nikogar, Sin je samo od Očeta in Sveti Duh hkrati od obeh. Brez začetka, vedno in brez konca rojeva Oče, Sin se rojeva in Sveti Duh izhaja. Enega bistva so in enakih lastnosti, enako vsemogočni in enako večni. Bog je samo eno počelo vsega, stvarnik vsega vidnega in nevidnega, duhovnega in telesnega.
S svojo vsemogočno močjo je v začetku časa iz nič ustvaril hkrati obojno stvarstvo, duhovno in telesno, to se pravi angelsko in zemeljsko, nato pa še človeka, ki obsega na nič in oboje, ker sestoji iz duha in telesa. Kajti hudič in drugi zli duhovi so ustvarjeni od Boga kot po svoji naravi dobri, a so sami od sebe postali zlobni. Človek pa je grešil ob podpihovanju hudiča. Ta sveta Trojica, nedeljena glede skupnega bistva in različna glede osebnih svojstev, je najprej po Mojzesu in svetih prerokih ter drugih svojih služabnikih v skladu s popolnoma urejenim načrtom glede (posameznih) časov priobčila človeškemu rodu zveličavni nauk. Končno bolj razločno pokazal pot življenja edinorojeni Sin božji Jezus Kristus, čigar učlovečenje je skupno delo celotne Trojice, ki je bil spočet iz Marije, vedno device, s sodelovanjem Svetega Duha in je postal v resnici človek, sestavljen iz razumne duše in iz človeškega telesa, ena oseba v dveh naravah. Prav isti, ki je po božanstvu neumrljiv in netrpljiv, je po človečnosti postal trpljiv in umrljiv. Še več, za zveličanje človeškega rodu je na lesu križa trpel in umrl, šel je pred pekel, vstal od mrtvih in šel v nebesa; a šel je pred pekel v svoji duši, vstal je v telesu, v nebesa pa je šel v obojem hkrati. Ob koncu časov bo spet prišel, sodil bo žive in mrtve in bo vsakomur povrnil po njegovih delih, tako pogubljenih kakor izvoljenim. Vsi bodo vstali s svojim lastnim telesom, katerega zdaj nosijo, da bodo prejeli po svojih delih, naj bodo dobro ali zla, eni s hudobnim duhom večno kazen, drugi s Kristusom večno slavo. Le ena vesoljna Cerkev vernikov je. Zunaj nje se prav nihče ne zveliča. V njej je Jezus Kristus duhovnik in daritev hkrati. Njegovo telo in kri sta v oltarnem zakramentu resnično vsebovana po podobama kruha in vina, potem ko se bistveno spremenita kruh v telo in vino v kri: da bi mi prejemali od njegovega, kar je on prejel od našega in da bi tako bila skrivnost edinosti dovršena. Ta zakrament mora izvršiti samo duhovnik, ki je pravilno posvečen, v skladu z oblastjo ključev Cerkve, ki jih je Jezus Kristus sam podelil apostolom in njihovim naslednikom. Zakrament krsta se podeljuje v vodi ob klicanju Boga in nedeljene Trojice, namreč Očeta in Sina in Svetega Duha. Ta zakrament koristi za zveličanje tako otrokom in odraslim, pa naj ga v obliki, kakor jo predpisuje Cerkev, pravilno podeli kdorkoli. Če je kdo po prejemu krsta padel v greh, mora z resnično pokoro biti vedno ozdravljen. Ne le device in zdržni ljudje, ampak tudi poročeni zaslužijo priti v večno blaženost, če so všeč Bogu z vero in lepim življenjem.
2. OKOLIŠČINE NASTANKA
V pontifikatu papeža Inocenca III. (1198-1216) se je pojavilo močno reformno gibanje in je sklical koncil. Vendar mu je smrt leta 1216 preprečila, da bi sam izpeljal reforme. Krščanski problemi in vojne v Sveti deželi, so spodbudile sklic koncila. Na koncilu so se domenili o novem križarskem pohodu, ki bi pomagal pri duhovni prenovi tedanjega sveta. Veliko časa je bilo namenjeno tudi heretikom , ki so se pojavili v tistem obdobju. Ta vojna proti njim bi ohranila cerkveno skupnost in njen pravi nauk. Koncil je bil sklican 19. aprila leta 1213 in se je začel novembra 1215. Zbrali so se vsi škofje in opati. Novost tega koncila je da so bili povabljeni tudi priorji redovnih skupnostih. Poleg njih pa so bili tudi kraljeve in civilne oblasti. Škofje so bili povabljeni da pripravijo teme o katerih bi razpravljali na koncilu. To so pripravili legati, ki so vabili na križarske vojne. Nameni koncila pa so bili predstavljeni s strani Inocenca: izkoreniniti razvade in vzpostaviti vrednote, popraviti napake, prenoviti moralo, odstraniti herezije in povečati stanovitno vero, poravnati nesoglasja in vzpostaviti mir, prenehati zatirati in spodbujati svobodo, spodbujanje vplivnih ljudi in vernikov k pomoči Sveti deželi. Prisotnih je bilo 404. škofov vzhodne in zahodne Cerkve. Kmalu so se začeli razburljivi pogovori v katerih so bile vključene civilne oblasti. 20. novembra na drugi seji se je sprožil spor med Friderikom II. in Otom IV., ki se je razvil v težko in grenko debato. Tretje zasedanje je bilo 30. novembra, ki pa je bilo namenjeno branju in izboljševanju konstitucij. Zadnji del pa je bil namenjen pripravam za križarski pohod z naslovom Jezusovo delo. Ta pohod je bil planiran za leto 1217, vendar zaradi papeževe smrti je bil odpovedan. 70. odlokov, ki so bili sprejeti naj bi prikazalo kot uspešen koncil, ki naj bi prinesel dobre rezultate.
Na koncilu je Cerkev zavzela zadnje in dokončno stališče do zmot albižanov in valdežanov. 1. Vatikanski koncil je v mnogočem privzel nauk 4. Lateranskega koncila o stvarjenju. Zoper raznovrstne zmote, zlasti zmote albižanov so sestavili slovesno veroizpoved, ki vsebuje tudi temeljne resnice o skrivnosti svete Trojice. Cerkveni zbor se je obrnil zoper Joahima de Fiore (1130-1191), ki se jev svojem nauku o sveti Trojici izrekel zoper Petra Lombarda. Cerkveni zbor je odobril Petrov nauk, ki je pozneje postal temelj sholastične teologije.
Temelj vseh krivoverskih nazorov pri albižanih je bila tajitev Cerkve kot edinega od Kristusa ustanovljenega, za zveličanje potrebnega občestva. Obsodba albižanskih nazorov na lateranskem cerkvenem zboru je na ta način postala dokument za nauk o eni sami Cerkvi in o njeni potrebnosti za zveličanje. Ena od najbistvenejših zmot je bila, da je veljavnost zakramenta odvisna od vrednosti delivca. Pri tem so zamenjevali duhovniško službo in osebo.
»Nikakor ne zametujmo zakramentov, ki jih ob sodelovanju neprecenljive in nevidne moči Svetega Duha obhaja Cerkev, tudi tedaj ne, če jih deli grešen duhovnik, da je le od Cerkve priznan. Tudi ne ponižujemo njegovih cerkvenih opravil ali blagoslovitev, temveč jih dobrohotno sprejemamo kakor vrednega. Če jih namreč škof ali duhovnik slab, to nič ne škoduje krstu otroka ali posvetitvi evharistije in ostalih cerkvenih opravilom v korist podrejenim vernikom.«
Ti krivi nauki so se na videz bojevali zoper posvetnost in nevrednost duhovščine, ki so jo dolžili odgovornosti za propad verskega življenja.
3. VEROIZPOVED PAPEŽA INOCENCA III. ZOPER VALDEŽANE (1208)
Albižani (ime po mestu Albi v južni Franciji) so pozni dediči starih manihejcev, ki so bili dualisti. Po 1180 so albižani postali s tem imenom znani v srednji Franciji. Njihov glavni nauk se je glasil: Tvar je nekaj zlega in jo je ustvaril satan iz nič. Jezus Kristus zato ni imel resničnega telesa, namreč navideznega. Treba je zavreči zakramente. In sleherno na čutna znamenja navezano bogočastje. Najvišje načelo nravnosti se glasi: Vzdrži se materije. V isto smer so deloma šla tudi tedanja velika gibanja, ki so se v marsičem pravilno zavzemala za uboštvo. Zlasti so to bili valdežani (ime je vzeto po Petru Valdesu iz Lyona) in na italijanskih tleh Lombardi ali ponižani. Ostro so nasprotovali zunanjemu uveljavljanju cerkvene moči in širjenja posvetnosti v Cerkvi za papeža Inocenca III. Sv. Frančišek in sv. Dominik sta se bojevala za isti evangeljski ideal kakor valdežani: vendar sta to delala zgolj v območju Cerkve in sta ji ostala zvesta, med tem ko valdežani iz prezira ali omalovaževanja cerkvenega vodstva zašli v krivoverstvo.
Med zagotovili, ki jih je papež zahteval od valdežanov, če bodo pravi člani Cerkve, je tudi izpoved vere v resničnost Kristusove navzočnosti, potem ko sta bila kruh in vino konsekrirana, in izjava glede pogojev, ki se zahtevajo za obhajanje evharističnega zakramenta.
»Daritveni dar, to je kruh in vino, je po posvetitvi resnično telo in resnična kri našega Gospoda Jezusa Kristusa. Tako verujemo in brez omahovanja z iskrenim srcem ter brez pridržka izpovedujemo z besedami, polnimi vere. Pri tej daritvi dober duhovnik ne stori več in slab ne manj. Kajti tu deluje ne zasluženje posvečujočega, ampak Stvarnikova beseda in moč svetega Duha. Zato trdno verujemo in priznavamo, da nihče, pa naj bo še tako nravno dober, pobožen svet in moder, ne more in ne sme posvetiti evharistije in opraviti oltarne daritve, če ni duhovnik, ki ga je posvetil viden in otipljiv škof. Tri stvari so, tako verujemo, potrebne za opravljanje te službe: določena oseba, to je duhovnik, ki ga je, kakor rečeno, za to službo posebej postavil škof; tiste slovesne besede, ki so jih v kanonu izrazili sveti očetje; pravilni namen njega, ki jih izgovarja.
Trdno torej verujemo in izpovedujemo: kdor misli in zatrjuje, da more brez predhodnega posvečenja, ki mu ga je podelil škof, kakor smo prej rekli, opravljati evharistično daritev, ta je krivoverec in ga je treba izločiti iz svete rimske Cerkve.«
4. KATOLIŠKA VERA
Le ena vesoljna Cerkev vernikov je. Zunaj nje se prav nihče ne zveliča. V njej je Jezus Kristusov duhovnik in daritev hkrati. Njegovo telo in kri sta v oltarnem zakramentu resnično vsebovan pod podobama kruha in vina, potem ko se z božjo oblastjo bistveno spremenita kruh v telo in vino v kri, da bi mi prejemali od njegovega, kar je on prejel od našega in bi bila tako skrivnost dovršena.
5. SVETO PISMO IN NJEGOVA RAZLAGA
Nalogo razlagati zapisano ali izročeno božjo besedo je zaupana samo živemu cerkvenemu učiteljstvu, ki svojo avtoriteto izvršuje v imeni Jezusa Kristusa. To učiteljstvo pa ni nad božjo besedo, ampak ji služi, ko uči samo tisto, kar je izročeno: po božjem naročilu in ob podpori Svetega Duha jo pobožno posluša, sveto čuva in zvesto razlaga; in iz tega edinega zaklada vere črpa vse tisto kar predlaga v verovanje kot Božje razodeto. Jasno je torej, da vse troje: izročilo, Sveto pismo in cerkveno učiteljstvo, po premodrem božjem sklepu tako med seboj povezano in združeno, da ni enega brez drugega in da je vse skupaj, vsako na svoj način ob delovanju enega Svetega Duha, učinkovito prispeva k zveličanju duš.
Od Boga razodeta resnica, ki jo vsebuje in posreduje Sveto pismo, je bila zapisna po navdihnjenju Svetega Duha. Knjige Stare in Nove zaveze je v celoti z vsemi njihovimi deli ima sveta mati Cerkev na temelju apostolskega verovanja za svete in kanonične in sicer zaradi tega, ker so napisane po navdihnjenju Svetega duha (prim. Jn 20,31; 2 Tim 3,16; 2 Pet 1,19-21; 3,15.16) in imajo torej Boga za avtorja ter so kot takšne izročene Cerkvi. Pri sestavljanju svetih knjig je Bog izbral ljudi, ki jih je tako naravnal, da so ob uporabi svojih sposobnosti in moči – na temelju njegovega delovanja v njih in po njih – kot resnični avtorji zapisali vse to in samo to, kar je on hotel.
Ker moramo torej vse to, kar trdijo navdihnjeni avtorji imeti za trditev Svetega Duha, zato moramo izpovedati, da svetopisemske knjige zanesljivo, zvesto in brez zmote učijo resnico, ki jo je Bog hotel imeti zaradi našega zveličanja zapisano v Svetem pismu. Tako je vse od Boga navdihnjeno pismo koristno za pouk, za prepričevanje in za vzgojo v pravičnosti, da bi bil božji človek popoln za vsako dobro delo pripravljen (2 Tim 3,16.17).
Viri
***
Bernard Rožman