Veroizpoved vesoljnega
tridentinskega cerkvenega zbora
Tridentinski vesoljni cerkveni zbor je potekal od leta 1545 do 1563, to se pravi skupno
osemnajst let. Bil je enajsti ekumenski koncil Cerkve, odprl pa ga je papež
Pavel III., koncilu pa sta predsedovala še papež Jurij III. ter Pij IV. Bil je
eden izmed najpomembnejših koncilov v zgodovini Cerkve in je bil odgovor na
protestantizem, ki se je tedaj širil po Evropi. Protestanti (Martin Luter) so
zahtevali spremembe v Cerkvi, Lutrova ideja se je hitro širila in pridružili so
se mu mnogi podporniki tudi iz visokega plemstva. Kmalu se pojavi ideja o
koncilu. Pavel III. skliče koncil z bulo ˝Iniunctum nobis˝ 22. maja, koncil naj
bi se začel prvega oktobra.
V času tridentinskega koncila je bila izdana tudi posebna veroizpoved, ki se je
zahtevala za vse tiste, ki naj bi v Cerkvi prejeli kakršno koli vodstveno oblast
v zunanjem območju. Ta veroizpoved, ki jo je razglasil Pij IV. je bila predvsem
nekakšno zagotovilo oziroma bolje rečeno izjava o pokorščini cerkvenih
dostojanstvenikov rimskemu papežu. Veroizpoved se imenuje po tridentinskem
koncilu, a je ni sestavil koncil, zgoraj omenjeni papež Pij IV. jo je predpisal
na zahtevo Petra Kanizija, imenujejo pa jo tudi veroizpoved Pija IV., v njej pa
je povzetek nauka tridentinskega koncila glede zmot tedanjega časa.
Veroizpoved se začne z besedami: “Jaz, I., verujem s trdno vero in priznavam vse in posamič,
kar obsega veroizpoved, ki je v rabi v sveti rimski Cerkvi, namreč: …˝Nato sledi
nicejsko-carigrajska veroizpoved. Se pravi, da je oseba, ki je to vero
izpovedovala, najprej izpovedala vero Cerkve, kot jo poznamo danes. Šele nato
sledi priznanje oziroma izpoved vere v apostolska in cerkvena izročila ter
uredbe Cerkve in sprejemanje sodbe Cerkve in očetov.
Nato sledi zanimiva uporaba besed, s katero je posameznik trdno izpovedoval svojo vero:
trikrat je priznavam, sprejemam in odobravam, se oklepam, stanovitno trdim,
pritrjujem, za trdno sprejemam, obljubljam, obetam in prisegam. Skratka z
močnimi in trdnimi besedami so dokazovali trdnost svoje vere. Po izpovedi vere
in apostolskih ter cerkvenih izročil je sledilo priznanje sedmih resničnih in
pravih zakramentov, potrebnih za zveličanje (krst, birma, evharistija, pokora,
poslednje maziljenje, mašniško posvečenje in zakon) ter sprejemanje in
odobravanje obredov Cerkve.
Posameznik je nato sprejel vse in posamič, kar je omenjeni koncil določil in razglasil o izvirnem
grehu (o njem so govorili na 5. seji koncila).
Sledi priznanje resnične, stvarne in bistvene navzočnosti celotnega Jezusa Kristusa s telesom in
krvjo, z dušo in božanstvom pri evharistiji. Vsa podstat kruha se spremeni v
telo in vsa podstat vina v kri. Posameznik je priznal, da je pod vsako podobo
navzoč ves in cel Kristus. O evharistiji in resnični navzočnosti, o doktrini
transsubstanciacije so na koncilu govorili na 13. seji.
Sledi priznanje vic (“stanovitno trdim, da so vice”) ter, da prošnje vernikov pomagajo dušam v
njih. Nato je posameznik izpovedal potrebo po čaščenju svetnikov in njihovih
relikvij, saj so le-ti za nas priprošnjiki pri Bogu, ter nujnost čaščenja in
hranjenja podob Kristusa in božje Porodnice.
Nato sledi pritrditev, da je Kristus Cerkvi zapustil odpustke in da je njih raba za
krščansko ljudstvo zelo zveličavna. Priznanje vic, čaščenje svetnikov, relikvij
in odpustkov so obravnavali na 25. in hkrati zadnji seji zasedanja koncila.
Nato sledi priznanje svete, katoliške in apostolske rimske Cerkve kot matere in učiteljice
vseh cerkva ter obljuba in prisega prave pokorščine papežu kot nasledniku
apostola Petra in namestniku Jezusa Kristusa. Sledi priznanje in sprejemanje
vseh kanonov, ki so jih koncili sprejeli in razglasili. Posameznik je nato
obsodil, zametoval in odklanjal vse nasprotne nauke in krive vere, ki jih je
Cerkev odklonila. Še enkrat sledi priznanje in obljuba zvestobe sveti katoliški
veri, zunaj katere ni zveličanja (“extra ecclesiam nulla salus”). Posameznik je
nato še moral obljubiti, da bo to vero učil svoje podložnike, ki jo bodo le-ti
poslušali.
Katekizem tridentinskega koncila vero (credo) označi kot trdno privolitev v kreposti,
kjer se modrost oprime z odločnostjo in trdnostjo Boga, ki razkrije oziroma
odkriva svoje darove in skrivnosti. Tisti, ki torej veruje, poseduje nedvomno in
jasno prepričanje v nekaj oziroma nekoga. Takšno jasno prepričanje v vero in
katoliško Cerkev so torej morali izpovedati kandidati za prelatsko službo. Kljub
temu, da je Cerkev v tistem času naredila marsikatero napako zaradi njene
človeške plati, pa se moramo zavedati, da je bila Cerkev ustanovljena od
Kristusa in je zato sveta. Tega njenega bistva, te njene podstati ji nihče in
nič ne more vzeti.
Anton Borovnjak
osemnajst let. Bil je enajsti ekumenski koncil Cerkve, odprl pa ga je papež
Pavel III., koncilu pa sta predsedovala še papež Jurij III. ter Pij IV. Bil je
eden izmed najpomembnejših koncilov v zgodovini Cerkve in je bil odgovor na
protestantizem, ki se je tedaj širil po Evropi. Protestanti (Martin Luter) so
zahtevali spremembe v Cerkvi, Lutrova ideja se je hitro širila in pridružili so
se mu mnogi podporniki tudi iz visokega plemstva. Kmalu se pojavi ideja o
koncilu. Pavel III. skliče koncil z bulo ˝Iniunctum nobis˝ 22. maja, koncil naj
bi se začel prvega oktobra.
V času tridentinskega koncila je bila izdana tudi posebna veroizpoved, ki se je
zahtevala za vse tiste, ki naj bi v Cerkvi prejeli kakršno koli vodstveno oblast
v zunanjem območju. Ta veroizpoved, ki jo je razglasil Pij IV. je bila predvsem
nekakšno zagotovilo oziroma bolje rečeno izjava o pokorščini cerkvenih
dostojanstvenikov rimskemu papežu. Veroizpoved se imenuje po tridentinskem
koncilu, a je ni sestavil koncil, zgoraj omenjeni papež Pij IV. jo je predpisal
na zahtevo Petra Kanizija, imenujejo pa jo tudi veroizpoved Pija IV., v njej pa
je povzetek nauka tridentinskega koncila glede zmot tedanjega časa.
Veroizpoved se začne z besedami: “Jaz, I., verujem s trdno vero in priznavam vse in posamič,
kar obsega veroizpoved, ki je v rabi v sveti rimski Cerkvi, namreč: …˝Nato sledi
nicejsko-carigrajska veroizpoved. Se pravi, da je oseba, ki je to vero
izpovedovala, najprej izpovedala vero Cerkve, kot jo poznamo danes. Šele nato
sledi priznanje oziroma izpoved vere v apostolska in cerkvena izročila ter
uredbe Cerkve in sprejemanje sodbe Cerkve in očetov.
Nato sledi zanimiva uporaba besed, s katero je posameznik trdno izpovedoval svojo vero:
trikrat je priznavam, sprejemam in odobravam, se oklepam, stanovitno trdim,
pritrjujem, za trdno sprejemam, obljubljam, obetam in prisegam. Skratka z
močnimi in trdnimi besedami so dokazovali trdnost svoje vere. Po izpovedi vere
in apostolskih ter cerkvenih izročil je sledilo priznanje sedmih resničnih in
pravih zakramentov, potrebnih za zveličanje (krst, birma, evharistija, pokora,
poslednje maziljenje, mašniško posvečenje in zakon) ter sprejemanje in
odobravanje obredov Cerkve.
Posameznik je nato sprejel vse in posamič, kar je omenjeni koncil določil in razglasil o izvirnem
grehu (o njem so govorili na 5. seji koncila).
Sledi priznanje resnične, stvarne in bistvene navzočnosti celotnega Jezusa Kristusa s telesom in
krvjo, z dušo in božanstvom pri evharistiji. Vsa podstat kruha se spremeni v
telo in vsa podstat vina v kri. Posameznik je priznal, da je pod vsako podobo
navzoč ves in cel Kristus. O evharistiji in resnični navzočnosti, o doktrini
transsubstanciacije so na koncilu govorili na 13. seji.
Sledi priznanje vic (“stanovitno trdim, da so vice”) ter, da prošnje vernikov pomagajo dušam v
njih. Nato je posameznik izpovedal potrebo po čaščenju svetnikov in njihovih
relikvij, saj so le-ti za nas priprošnjiki pri Bogu, ter nujnost čaščenja in
hranjenja podob Kristusa in božje Porodnice.
Nato sledi pritrditev, da je Kristus Cerkvi zapustil odpustke in da je njih raba za
krščansko ljudstvo zelo zveličavna. Priznanje vic, čaščenje svetnikov, relikvij
in odpustkov so obravnavali na 25. in hkrati zadnji seji zasedanja koncila.
Nato sledi priznanje svete, katoliške in apostolske rimske Cerkve kot matere in učiteljice
vseh cerkva ter obljuba in prisega prave pokorščine papežu kot nasledniku
apostola Petra in namestniku Jezusa Kristusa. Sledi priznanje in sprejemanje
vseh kanonov, ki so jih koncili sprejeli in razglasili. Posameznik je nato
obsodil, zametoval in odklanjal vse nasprotne nauke in krive vere, ki jih je
Cerkev odklonila. Še enkrat sledi priznanje in obljuba zvestobe sveti katoliški
veri, zunaj katere ni zveličanja (“extra ecclesiam nulla salus”). Posameznik je
nato še moral obljubiti, da bo to vero učil svoje podložnike, ki jo bodo le-ti
poslušali.
Katekizem tridentinskega koncila vero (credo) označi kot trdno privolitev v kreposti,
kjer se modrost oprime z odločnostjo in trdnostjo Boga, ki razkrije oziroma
odkriva svoje darove in skrivnosti. Tisti, ki torej veruje, poseduje nedvomno in
jasno prepričanje v nekaj oziroma nekoga. Takšno jasno prepričanje v vero in
katoliško Cerkev so torej morali izpovedati kandidati za prelatsko službo. Kljub
temu, da je Cerkev v tistem času naredila marsikatero napako zaradi njene
človeške plati, pa se moramo zavedati, da je bila Cerkev ustanovljena od
Kristusa in je zato sveta. Tega njenega bistva, te njene podstati ji nihče in
nič ne more vzeti.
Anton Borovnjak