Nicejska veroizpoved
1. KONTEKST IN TEKST
I. Nicejski koncil je sklical rimski cesar Konstantin leta 325 v Niceji pri Konstantinoplu kot odgovor na arijanstvo.
Arijanstvo oz. arianizem, ki se imenuje po po Ariju, je ena najmočnejših antičnih herezij pri tematiki trinitaričnosti. Božanstvo je po tem nauku razdeljeno na stopnice – subordinacionizem. Samo Oče je Bog v pravem pomenu; Kristus je bil ustvarjen v času, a pred vsem drugim, da bi ustvaril svet; Duh je njegova prva stvar. Arij je namreč trdil, da monoteistična teologija ne sme popuščati v nauku o enosti in edinosti Boga, iz tega vidika Arij osebi Jezusa Kristusa ne zanika božanstva, trdi pa, da je Sin manjši kot Oče.
Oblike veroizpovedi: v tem času so poznali krstno veroizpoved, koncil pa se je končal z oblikovanjem Nicejske veroizpovedi, ki je nastala iz krstne veroizpovedi, najverjetneje iz veroizpovedi iz Cezareje v Palestini. Ta je bila pogoj za krst katehumenov; dodali pa so ji pomembne besede, ki določajo jasnost. Cerkev dobi dokončno obliko verovanja, svojo Regula fidei:
Verujem v enega Boga,
Očeta vsemogočnega,
stvarnika vseh vidnih in nevidnih stvari.
In v enega Gospoda Jezusa Kristusa,
Sina Božjega,
edinega iz Očeta rojenega,
ki je Bog od Boga, luč od luči,
pravi Bog od pravega Boga,
rojen, ne ustvarjen,
enega bistva z Očetom;
po katerem je vse nastalo, kar je v nebesih in na zemlji;
ki je zaradi nas ljudi in zaradi našega zveličanja prišel iz nebes in se utelesil,
postal človek,
trpel in tretji dan od mrtvih vstal,
odšel v nebesa,
od koder bo prišel sodit žive in mrtve;
In v Svetega Duha.
Tisti pa, ki pravijo, da »je bil čas, ko ga ni bilo« in »ni ga bilo preden je bil rojen«, in nastal je iz nebitja, ali, ki pravijo, da je Božji Sin nastal iz drugega bitja, ali, da je ustvarjen ali zamenljiv ali spremenljiv, te katoliška cerkev preklinja.
Na koncilu je bilo zbranih okrog 200 škofov, čeprav legenda govori da jih je bilo 318 – po številu Abrahamovih služabnikov. Oblikovale so se stranke, ki so razpravljale o problemih in iskale rešitev v Svetem pismu. Prišli pa so do soglasja za besedo »homousios«, in čeprav niso poznali, kaj točno pomeni »ousia«, so veroizpoved podpisali skoraj vsi; tisti pa, ki niso hoteli, so morali v izgnanstvo.
Kasneje se je začelo kar precej škofov upirati in so imeli protinicejske sinode. Nicejska veroizpoved namreč ne dopušča nobenih kompromisov. Konstantin se je kasneje opredelil na stran arijancev, tako je država začela podpirati arianizem, kar je posledično pomenilo, da so katoliški škof bili izgnani. Zanimivo je to, da se s temi stvarmi na Zahodu niso hoteli ukvarjati.
2. PROBLEMATIKA
Trinitarična problematika: prvi Nicejski koncil je prav zaradi Arija natančno definiral stališče uradnega krščanstva in tako so sprejeli nicejsko veroizpoved. Arij je leta 318 pritegnil pozornost s svojimi govori, saj je želel poenostaviti vlogo Svete Trojice, ki jo je razlagal s platonizmom.
Prva tirnitarična zmota: Bog Oče je pravi Bog, Sin pa ne. Bilo je, da ga ni bilo. Najprej je samo Oče, ki naredi čas in Logos. Logos je rojeni, zato je nepravi Bog. Logos je edini, ki prihaja direktno od Očeta, ki je ustvaril svet in je bistveno drugačen od Očeta. Ko Sin začne ustvarjati svet, najprej ustvari Svetega Duha
Homoousios: pomeni, da sta Oče in Sin enakega bistva, tako je Katoliška Cerkev odgovorila na to zmoto.
Homoiousios: Zmerni arijanci izrazu homoousios dodajo vmes še črko jota in nastane »homoiousios«, kar pomeni, da sta Oče in Sin podobnega bistva.
Anomojos: tisti, ki so pripadali anomejcem, so trdili, da je med Očetom in Sinom popolna nepodobnost.
3. EKSEGEZA KLJUČNIH BESED
Verovati v Boga ne pomeni verovati v Sveto pismo, temveč v tistega, ki nam ga Sveto pismo razodeva, in v tistega, ki ga tradicija posreduje, ne v Cerkev ampak v tistega, ki ga Cerkev oznanja. V Boga, ki je »prvi in poslednji« (Iz 44, 6), začetek in cilj vsega (Küng 1995, 22).
»Credo se začenja z Bogom Očetom, ker je Oče prva oseba presvete Trojice; naš símbol se začne s stvarjenjem nebes in zemlje, ker je stvarjenje začetek in temelj vseh Božjih del« (KKC 198).
»Vidne stvari« je ustvaril Bog, v vsem bogastvu, raznolikosti in redu (KKC 103).
Ime Jezusa nam razodeva, da je v Sinu navzoče Božje ime, ki prinaša zveličanje (KKC 432).
Božji Sin pa je že od začetka središče apostolske vere, ki jo je najprej izpovedal Peter kot temelj Cerkve.
»Od mrtvih vstal« kaže, da je izkazana Očetova vsemogočnost, a ker je Sveti Duh od Očeta in Sina posredoval celotno odrešenjsko delo je mogoče obuditev od mrtvih pripisovati tudi njemu (skupaj z Očetom) (Balthasar 2009, 30). Vstajenje je tako delo Svete Trojice.
»Sodil bo«: Sedaj »vlada kot kralj, dokler ne položi vseh sovražnikov pod svoje noge« (1 Kor 15,25).
»Sodil bo žive in mrtve«: kaže na čas pričakovanja in čuječnosti. Jezus je napovedal sodbo in poslednji dan, ko bo osvetljeno delovanje vsakogar in skrivnosti srca (KKC 678).
Sveti Duh je tista nevidna božja moč in božja oblast, ki deluje stvariteljsko, pa tudi uničevalno, za življenje ali za sodbo, ki v stvarstvu deluje ravno tako, kot v zgodovini, v Izraelu kot pozneje tudi v krščanskih občestvih« (Küng 1995, 178).
Viri:
I. Nicejski koncil je sklical rimski cesar Konstantin leta 325 v Niceji pri Konstantinoplu kot odgovor na arijanstvo.
Arijanstvo oz. arianizem, ki se imenuje po po Ariju, je ena najmočnejših antičnih herezij pri tematiki trinitaričnosti. Božanstvo je po tem nauku razdeljeno na stopnice – subordinacionizem. Samo Oče je Bog v pravem pomenu; Kristus je bil ustvarjen v času, a pred vsem drugim, da bi ustvaril svet; Duh je njegova prva stvar. Arij je namreč trdil, da monoteistična teologija ne sme popuščati v nauku o enosti in edinosti Boga, iz tega vidika Arij osebi Jezusa Kristusa ne zanika božanstva, trdi pa, da je Sin manjši kot Oče.
Oblike veroizpovedi: v tem času so poznali krstno veroizpoved, koncil pa se je končal z oblikovanjem Nicejske veroizpovedi, ki je nastala iz krstne veroizpovedi, najverjetneje iz veroizpovedi iz Cezareje v Palestini. Ta je bila pogoj za krst katehumenov; dodali pa so ji pomembne besede, ki določajo jasnost. Cerkev dobi dokončno obliko verovanja, svojo Regula fidei:
Verujem v enega Boga,
Očeta vsemogočnega,
stvarnika vseh vidnih in nevidnih stvari.
In v enega Gospoda Jezusa Kristusa,
Sina Božjega,
edinega iz Očeta rojenega,
ki je Bog od Boga, luč od luči,
pravi Bog od pravega Boga,
rojen, ne ustvarjen,
enega bistva z Očetom;
po katerem je vse nastalo, kar je v nebesih in na zemlji;
ki je zaradi nas ljudi in zaradi našega zveličanja prišel iz nebes in se utelesil,
postal človek,
trpel in tretji dan od mrtvih vstal,
odšel v nebesa,
od koder bo prišel sodit žive in mrtve;
In v Svetega Duha.
Tisti pa, ki pravijo, da »je bil čas, ko ga ni bilo« in »ni ga bilo preden je bil rojen«, in nastal je iz nebitja, ali, ki pravijo, da je Božji Sin nastal iz drugega bitja, ali, da je ustvarjen ali zamenljiv ali spremenljiv, te katoliška cerkev preklinja.
Na koncilu je bilo zbranih okrog 200 škofov, čeprav legenda govori da jih je bilo 318 – po številu Abrahamovih služabnikov. Oblikovale so se stranke, ki so razpravljale o problemih in iskale rešitev v Svetem pismu. Prišli pa so do soglasja za besedo »homousios«, in čeprav niso poznali, kaj točno pomeni »ousia«, so veroizpoved podpisali skoraj vsi; tisti pa, ki niso hoteli, so morali v izgnanstvo.
Kasneje se je začelo kar precej škofov upirati in so imeli protinicejske sinode. Nicejska veroizpoved namreč ne dopušča nobenih kompromisov. Konstantin se je kasneje opredelil na stran arijancev, tako je država začela podpirati arianizem, kar je posledično pomenilo, da so katoliški škof bili izgnani. Zanimivo je to, da se s temi stvarmi na Zahodu niso hoteli ukvarjati.
2. PROBLEMATIKA
Trinitarična problematika: prvi Nicejski koncil je prav zaradi Arija natančno definiral stališče uradnega krščanstva in tako so sprejeli nicejsko veroizpoved. Arij je leta 318 pritegnil pozornost s svojimi govori, saj je želel poenostaviti vlogo Svete Trojice, ki jo je razlagal s platonizmom.
Prva tirnitarična zmota: Bog Oče je pravi Bog, Sin pa ne. Bilo je, da ga ni bilo. Najprej je samo Oče, ki naredi čas in Logos. Logos je rojeni, zato je nepravi Bog. Logos je edini, ki prihaja direktno od Očeta, ki je ustvaril svet in je bistveno drugačen od Očeta. Ko Sin začne ustvarjati svet, najprej ustvari Svetega Duha
Homoousios: pomeni, da sta Oče in Sin enakega bistva, tako je Katoliška Cerkev odgovorila na to zmoto.
Homoiousios: Zmerni arijanci izrazu homoousios dodajo vmes še črko jota in nastane »homoiousios«, kar pomeni, da sta Oče in Sin podobnega bistva.
Anomojos: tisti, ki so pripadali anomejcem, so trdili, da je med Očetom in Sinom popolna nepodobnost.
3. EKSEGEZA KLJUČNIH BESED
Verovati v Boga ne pomeni verovati v Sveto pismo, temveč v tistega, ki nam ga Sveto pismo razodeva, in v tistega, ki ga tradicija posreduje, ne v Cerkev ampak v tistega, ki ga Cerkev oznanja. V Boga, ki je »prvi in poslednji« (Iz 44, 6), začetek in cilj vsega (Küng 1995, 22).
»Credo se začenja z Bogom Očetom, ker je Oče prva oseba presvete Trojice; naš símbol se začne s stvarjenjem nebes in zemlje, ker je stvarjenje začetek in temelj vseh Božjih del« (KKC 198).
»Vidne stvari« je ustvaril Bog, v vsem bogastvu, raznolikosti in redu (KKC 103).
Ime Jezusa nam razodeva, da je v Sinu navzoče Božje ime, ki prinaša zveličanje (KKC 432).
Božji Sin pa je že od začetka središče apostolske vere, ki jo je najprej izpovedal Peter kot temelj Cerkve.
»Od mrtvih vstal« kaže, da je izkazana Očetova vsemogočnost, a ker je Sveti Duh od Očeta in Sina posredoval celotno odrešenjsko delo je mogoče obuditev od mrtvih pripisovati tudi njemu (skupaj z Očetom) (Balthasar 2009, 30). Vstajenje je tako delo Svete Trojice.
»Sodil bo«: Sedaj »vlada kot kralj, dokler ne položi vseh sovražnikov pod svoje noge« (1 Kor 15,25).
»Sodil bo žive in mrtve«: kaže na čas pričakovanja in čuječnosti. Jezus je napovedal sodbo in poslednji dan, ko bo osvetljeno delovanje vsakogar in skrivnosti srca (KKC 678).
Sveti Duh je tista nevidna božja moč in božja oblast, ki deluje stvariteljsko, pa tudi uničevalno, za življenje ali za sodbo, ki v stvarstvu deluje ravno tako, kot v zgodovini, v Izraelu kot pozneje tudi v krščanskih občestvih« (Küng 1995, 178).
Viri:
- Balthasar, Hans Urs von. Credo. Meditacije o apostolski veroizpovedi. Ljubljana: Družina, 2009 ( 19-56 ).
- Katekizem katoliške Cerkve. – Ljubljana : Slovenska škofovska konferenca, 1993.
- Küng, Hans. Credo. Razlaga vere za naš čas. Petrovče: Založba Znamenje. 1995 ( 16-202).
- Nicejska veroizpoved. 2013. Wikipedia. 12. marec. http://sl.wikipedia.org/wiki/ Nicejska_veroizpoved (pridobljeno 16.5.2013)
- Strle, Anton. Vera Cerkve. Celje: MD, 1977 ( 463-464 ).
Boštjan Gorišek