Veroizpoved Pavla VI.
Ta veroizpoved je dokaj mlada, saj je datirana v leto 1968, 30. junija - le nekaj let po II. Vatikanskem koncilu; zato ne smemo izločiti dejstva, da je ta veroizpoved nekakšna osvetlitev nauka koncila inže izpovedujoče se nicejsko-carigrajske veroizpovedi. V tem času po koncilu, je prišlo do mnoge zmedenosti glede vere. Credo papežni hotel poenostaviti ampak prilagoditi razmeram tedanjega časa.
Credo se naslanja največ na dogmatično konstitucijo o Cerkvi – Lumen gentium, ki je sad dolgotrajnega in napornega dela koncilskih očetov in teoloških komisij. LG obvezuje versko zavest katoličanov, čeprav v njej ni definirane nobene nove verske dogme. Papež poudari, da s to veroizpovedjo hoče »zadostiti tisti potrebi po luči, ki jočutijo tolikeri verni ljudje in vsi tisti, ki iščejo resnice …«To je bil čas novega pogleda na skrivnost Cerkve, novega nauka in učenja koncila, ki je med ljudmi le pustil nekaj nejasnosti. Papežza temelj svoje veroizpovedi vzame apostolsko veroizpoved.
Prva ključna točka je Bog Oče, ki ga postavi v kontekst življenja in duše; njegovo absolutno enost podkrepi z srednjeveškimi ontološkimi pojmi. Nato se usmeri na osebo Jezusa Kristusa in Svetega Duha. Ko govori o blaženi Mariji, se nasloni na 8. poglavje LG, ki govori o Mariji kot novi Evi, njeni odrešenosti in obvarovanosti pred izvirnim grehom in o njenem vnebovzetju. Vse podkrepi z citiranjem mest v konstituciji ali kot dogmo, ki je objavljena v AAS. Očitno je bilo potrebno razložiti tudi vprašanje izvirnega greha. Ponovi definicijo tridentinskega koncila in ga poveže s Kristusom, ki nas je z daritvijo na križu odrešil izvirnega greha.
Vprašanje enega krsta je bilo že v patristični dobi, tukaj pa je poudarjenoše bolj, saj ga podkrepi z ekleziologijo II. vat. koncila. Ekleziologija Cerkev pojmuje kot telo, ki je vidna družba in duhovno občestvo in teži po popolni dovršitvi. Cerkev to izvršuje poživljenju milosti in zakramentov. Kot del veroizpovedi omeni tudi cerkveno učiteljstvo, ki je sezidano na temelju apostolov in s Svetim Duhom ohranja, uči, razlaga in razširja resnico. Predmet verovanja je v napisani ali izročeni božji besedi, in kar Cerkev od Boga spozna za razodeto. Nato se ustavi ob dogmi papeške nezmotljivosti, ki velja le v primeru, ko govori ex cathedra. Kot nadaljnji element je Cerkev v veri, bogočastju in povezanosti hierarhičnega občestva, kar nakazuje na to, da liturgija kaže na razodevanje edinosti Cerkve. K tej edinosti pa nagibajo tudi prvine posvečenja ter delovanje Svetega Duha, ki tako skupaj tvorijo Cerkev, ki je potrebna za zveličanje, tudi za nekristjane, ki Boga iščejo z iskrenim srcem (LG, 16). Točka veroizpovedi navaja tudi mašo, ki jo daruje duhovnik in presona Christi in iz tega preide v nauk o transubstanciaciji - o spremenitvi vsega bistva kruha v telo in vina v kri. Iz tega dejstva preide na trajno navzočnost Jezusa v zakramentu svete evharistije kot eno in nedeljivo bivanje in poudari dolžnost čaščenja. Iz dolžnosti preide na Cerkev v svetu, ki se mora truditi »vedno globljega spoznavanja in gorečega odzivanja na božjo ljubezen, vedno obilnejšem razlivanju milosti in svetosti medčloveštvom«. Če hoče kristjan to uresničevati, se mora truditi za večji blagor življenja tukaj na zemlji, predvsem v družbi –povezavo lahko najdemo v pastoralni konstituciji Gaudim et spes, ki spodbuja v skladu z učenjem koncilskih očetov, da se mora kristjan zanimati tudi za stiske bližnjega. Kot zadnji vidik, ki ga papež v veroizpovedi poudarja, je vera v večno življenje, vice in nebesa, kot del krščanskega nauka o potujoči in nebeški Cerkvi, ki govori o dušah zbranih v nebesih, ki se združujejo v občestvo vseh Kristusovih vernikov v eno samo Cerkev.
Veroizpoved Pavla VI. ni kratka, take nismo vajeni in je napisana v pripovednem slogu, ki vsako tezo verovanja tudi pojasnjuje z navajanjem učenja Cerkve ali z obrazložitvijo. Mislim, da je cilj papeža bil dosežen, saj verske resnice res približa današnjemu verniku, vendar se bi morala veroizpoved papeža Frančiška danes že prilagoditi govorici današnjega modernističnega sveta.
Matej Gnidovec
Credo se naslanja največ na dogmatično konstitucijo o Cerkvi – Lumen gentium, ki je sad dolgotrajnega in napornega dela koncilskih očetov in teoloških komisij. LG obvezuje versko zavest katoličanov, čeprav v njej ni definirane nobene nove verske dogme. Papež poudari, da s to veroizpovedjo hoče »zadostiti tisti potrebi po luči, ki jočutijo tolikeri verni ljudje in vsi tisti, ki iščejo resnice …«To je bil čas novega pogleda na skrivnost Cerkve, novega nauka in učenja koncila, ki je med ljudmi le pustil nekaj nejasnosti. Papežza temelj svoje veroizpovedi vzame apostolsko veroizpoved.
Prva ključna točka je Bog Oče, ki ga postavi v kontekst življenja in duše; njegovo absolutno enost podkrepi z srednjeveškimi ontološkimi pojmi. Nato se usmeri na osebo Jezusa Kristusa in Svetega Duha. Ko govori o blaženi Mariji, se nasloni na 8. poglavje LG, ki govori o Mariji kot novi Evi, njeni odrešenosti in obvarovanosti pred izvirnim grehom in o njenem vnebovzetju. Vse podkrepi z citiranjem mest v konstituciji ali kot dogmo, ki je objavljena v AAS. Očitno je bilo potrebno razložiti tudi vprašanje izvirnega greha. Ponovi definicijo tridentinskega koncila in ga poveže s Kristusom, ki nas je z daritvijo na križu odrešil izvirnega greha.
Vprašanje enega krsta je bilo že v patristični dobi, tukaj pa je poudarjenoše bolj, saj ga podkrepi z ekleziologijo II. vat. koncila. Ekleziologija Cerkev pojmuje kot telo, ki je vidna družba in duhovno občestvo in teži po popolni dovršitvi. Cerkev to izvršuje poživljenju milosti in zakramentov. Kot del veroizpovedi omeni tudi cerkveno učiteljstvo, ki je sezidano na temelju apostolov in s Svetim Duhom ohranja, uči, razlaga in razširja resnico. Predmet verovanja je v napisani ali izročeni božji besedi, in kar Cerkev od Boga spozna za razodeto. Nato se ustavi ob dogmi papeške nezmotljivosti, ki velja le v primeru, ko govori ex cathedra. Kot nadaljnji element je Cerkev v veri, bogočastju in povezanosti hierarhičnega občestva, kar nakazuje na to, da liturgija kaže na razodevanje edinosti Cerkve. K tej edinosti pa nagibajo tudi prvine posvečenja ter delovanje Svetega Duha, ki tako skupaj tvorijo Cerkev, ki je potrebna za zveličanje, tudi za nekristjane, ki Boga iščejo z iskrenim srcem (LG, 16). Točka veroizpovedi navaja tudi mašo, ki jo daruje duhovnik in presona Christi in iz tega preide v nauk o transubstanciaciji - o spremenitvi vsega bistva kruha v telo in vina v kri. Iz tega dejstva preide na trajno navzočnost Jezusa v zakramentu svete evharistije kot eno in nedeljivo bivanje in poudari dolžnost čaščenja. Iz dolžnosti preide na Cerkev v svetu, ki se mora truditi »vedno globljega spoznavanja in gorečega odzivanja na božjo ljubezen, vedno obilnejšem razlivanju milosti in svetosti medčloveštvom«. Če hoče kristjan to uresničevati, se mora truditi za večji blagor življenja tukaj na zemlji, predvsem v družbi –povezavo lahko najdemo v pastoralni konstituciji Gaudim et spes, ki spodbuja v skladu z učenjem koncilskih očetov, da se mora kristjan zanimati tudi za stiske bližnjega. Kot zadnji vidik, ki ga papež v veroizpovedi poudarja, je vera v večno življenje, vice in nebesa, kot del krščanskega nauka o potujoči in nebeški Cerkvi, ki govori o dušah zbranih v nebesih, ki se združujejo v občestvo vseh Kristusovih vernikov v eno samo Cerkev.
Veroizpoved Pavla VI. ni kratka, take nismo vajeni in je napisana v pripovednem slogu, ki vsako tezo verovanja tudi pojasnjuje z navajanjem učenja Cerkve ali z obrazložitvijo. Mislim, da je cilj papeža bil dosežen, saj verske resnice res približa današnjemu verniku, vendar se bi morala veroizpoved papeža Frančiška danes že prilagoditi govorici današnjega modernističnega sveta.
Matej Gnidovec