Toledska veroizpoved
1. Uvod
Ob poglabljanju v katoliške veroizpovedi oz. ustrezneje rečeno, katoliško veroizpoved, moramo imeti vselej pred očmi kontinuiteto obstajanja katoliške substance, ki se skozi dvatisočletno zgodovino udejanjanja in razvijanja v svojem notranjem bistvu omogoča v smeri vse večjega razumevanja ter, v tem, izrekanja prav tega bistva in vseh njegovih pritik. Slednje torej postaja izrečeno, čeprav v nujno »puščenem« prostoru za neizrekljivost, teološko razumljeno in manifestirano v doktrini; nauku Cerkve, ki je njena tisočletna dediščina; zaklad svetopisemskega navdiha in žive tradicije cerkvenega učiteljstva.
Toledska veroizpoved je veroizpoved 11. pokrajinskega koncila v Toledu. Kot taka je torej vezana na okoliščine in duha oz. naravo omenjenega koncila (in tedanje problematike), katerega izraz in produkt je.
Provincialni koncil, ki se je zbral leta 675 v Toledu, že gradi na predhodnem oblikovanju katoliškega nauka in kristaliziranju ter sistematiziranju njegovih bistvenih teološko (proto)doktrinalnih tem, pojmov in resnic, ki so sad prvih koncilov. 1. Nicejski, 1. Carigrajski, Efeški, Kalcedonski in 2. Carigrajski koncil so tisti prvi koncili vesoljne Cerkve, v okviru katerih začenjamo govoriti o izdelani, v Svetem Duhu porojeni doktrini katoliške Cerkve, ki je povzetek, izpovedovalka, branik in dejavno živeč subjekt substancialnih resnic oz. Resnice krščanske vere. Slednje Cerkev kot Božje ljudstvo, Novi Izrael, Gospodov vinograd, katerega vzpostavlja Kristus v svojem od Boga Očeta določenem odrešenjskem načrtu, poganjajo in vobče vzpostavljajo.
Oblikovanje teoloških pojmov, s katerimi Cerkev izpoveduje resničen, katoliški nauk, ki je izraz resnične (»prave«) vere in dejavno spoznane resnice o Kristusovem odrešenju, je torej povzet na prvih koncilih, na katerih se oblikuje tudi univerzalna nicejsko-carigrajska veroizpoved kot povzetek bistvenih integralnih prvin in neodtujljivih resnic krščanskega verovanja; vere Cerkve.
Toledska veroizpoved gradi na svoji podstati; nicejsko-carigrajski veroizpovedi kot srčiki rezultatov teološkega snovanja prejšnjih velikih koncilov (in na podlagi tega toledskih provincialnih koncilov) in jo času primerno (ponovno) osvetljuje.
»Ta velika veroizpoved obširno in teološko natančno govori o troedinem Bogu in o Kristusu ter njegovi Cerkvi« (Strle 1977, 455).
2. Okoliščine nastanka
Enajsti pokrajinski toledski koncil se je, kot že rečeno, zbral v Toledu leta 675 in je nasledil deset predhodnih pokrajinskih zborov (sinod) v tem, danes srednješpanskem mestu. Vseh toledskih pokrajinskih zborov je bilo osemnajst in so se odvijali v Toledu od začetkačetrtega pa vse do začetka osmega stoletja. Prvi je bil leta 400, zadnji pa verjetno leta 702.
Predhodni toledski zbori so se ukvarjali predvsem z doktrinalnimi teološkim vprašanji (in v oblikovanju le teh z obsodbo »pravi veri«nasprotnih herezij), povezanimi z razvijajočo se teologijo in teološko doktrino (naukom) prvih koncilov in pa z liturgično ter praktično disciplino zahodne Cerkve.
Na prvem zboru so se navzoči škofje obsodili priscilianizem; gnostično-dualističen nauk in učenje (imenovano po nosilcu in glavnem zagovorniku Prisicilijanu), temelječem na gnostični doktrini manihejstva.Četrti zbor (633), ki mu je verjetno načeloval zadnji zahodni cerkveni oče Izidor Seviljski, je poenotil zahodno (latinsko, rimsko) liturgijo v španskem kraljestvu.
Nasploh so toledski koncili pričevalci katoliškega dogajanja v pozni antiki in sledijo ter soprispevajo k oblikovanju teologije in discipline Cerkve (s poudarkom na zahodni tradiciji) iz antičnega sveta v zgodnji srednji vek. Več kot sto kanonov in kanoničnih določb toledskih koncilov je postalo integralni del Gracijanovega dekreta, ki velja za prelomnico v oblikovanju kanonskega prava Cerkve, saj je izraz objektivacije in izdelanosti katoliške doktrine, njenih temeljnih resnic, norm in v tem disciplinarnih določb, ki so zaklad v prvih enajstih stoletjih oblikujočega se katoliškega nauka.
Enajsti koncil se je sestal 7. novembra 675 in se ga je udeležilo le sedemnajst škofov in dva diakona iz Segovije. Ukvarjali so se predvsem z disciplinarno reformo španske Cerkve in določili obveznost obhajanja vsakoletnih sinod v vseh španskih pokrajinah. Določeno je bilo, da sinode sklicuje, po datumu, ki si ga izbere, kralj v soglasju z metropolitom.
Glede na kleriško disciplino so bile določene kanonične sankcije za škofe, ki soživeli s priležnicami, obenem pa se je koncil s posebnimi določili zoperstavil tudi simoniji. Bodoči škofje so morali odtlej predškofovskim posvečenjem s prisego jamčiti, da niso plačali niti obljubili kakršnegakoli plačila za svoj škofovski sedež. V primeru ignoriranja prisege bi sploh ne mogli biti posvečeni. V povezavi z liturgično disciplino je bilo poenoteno petje psalmov kot integralnega dela bogoslužja v vseh pokrajinah oz. škofijah.
Takoj pri odprtju koncila je metropolit Kviricij predložil veroizpoved, ki jo od tedaj imenujemo »toledska verooizpoved«. (Strle 1977, 468).
3. Veroizpoved
Enajsti toledski koncil zaradi svoje provincialne narave in majhnega števila udeleženih škofov ne velja za posebno pomembnega, vendar pa je, kot smo povedali, že v samem začetku predložil veroizpoved, ki je zaradi svoje zavezanosti trinitarični teologiji in doktrini izjemno pomembna. Slednja je rezultat velikih koncilov in učiteljstva cerkvenih očetov ter pomeni oblikovanje »pravega« (»katoliškega«)nauka o temeljnih vprašanjih krščanskega verovanja. Ta se tičejo predvsem trinitarične formule kot bistvene krščanske doktrine, iz katere izhaja odrešenjska teologija in ekleziologija. Bog je en in je trojstven, torej nastopa v treh Božjih osebah; Očetu, Sinu in Svetem Duhu. Vsaka izmed teh je oseba, torej individualna substanca, ki pa je Božje narave. Slednja vse tri povezuje v temeljno enost; enega Boga v treh osebah. Nobena oseba ni ustvarjena in se ne meša z drugimi (proti arijanskemu modelu), ampak vse bivajo na veke vekov; Oče kot Bog Stvarnik, iz njega rojen Sin in iz obeh izhajajoč Duh. Trinitarična formula torej izpoveduje Boga kot troedinega in pravoverno, kakor je to postalo razvidno iz teoloških debat in obsodbe »nepravih«, krivih (izkrivljenih) heretičnih naukov (koncili, cerkveni očetje) obelodanja teološko pojmovanje Svete Trojice.
Toledska veroizpoved je izjemen dokument trinitarične teologije in njena avtentična izpovedovalka. »Ta velika veroizpoved obširno in teološko natančno govori o troedinem Bogu in o Kristusu ter njegovi Cerkvi« (Strle 1977, 455).
Kot taka uživa poseben sloves. »Zaradi velikega ugleda, ki ga je v poznejših stoletjih uživala, spada ta veroizpoved med najpomembnejše cerkvene dokumente« (Strle 1977, 132).
Sijajne teološke formulacije Svete Trojice in učlovečenja Božjega Sina so povzete, kot že omenjeno, po prejšnjih sorodnih teoloških formulacijah in določbah glede verskega nauka. Viri, iz katerih se veroizpoved napaja, so predvsem določbe 6. cerkvenega zbora v Toledu, nicejsko-carigrajska veroizpoved in še posebno njena novejša osvetlitev t.i. Atanazijeva veroizpoved ter povzetki velikih cerkvenih očetov, med katerimi izstopata sv. Avguštin in Fulgencij.
4. Točke veroizpovedi
(Eksegeza besedila)
Preden predočimo najpomembnejše točke veroizpovedi in njihovo teološko-doktrinalno podstat, se je koristno zazreti v sam uvod veroizpovedi, saj je le ta njihov dober, splošen in strjen povzetek.
»Izpovedujemo in verujemo, da je Sveta in neizrekljiva Trojica, Oče, Sin in Sveti Duh, en Bog, po svoji naravi enega bistva (unius substantiae) in ene narave, kakor tudi enega veličastva in moči.«
Uvodna izpoved vere v pomanjšanem obsegu služi za nadaljnjo teološko sistematično razlago vsebine, ki jo izpostavlja. Ta vsebina je vera v Troedinega Boga kot enega Boga navzočega v treh osebah. Kakor torej vidimo veroizpoved temelji na trinitarični formuli oz. teološki doktrini in prav to v nadalje natančno osvetljuje in iz nje kot svoje podstati izpeljuje teološki (ekleziološki) vpogled v Cerkev kot Kristusovo telo postavljeno od Gospoda.
Po uvodu dokument izpoveduje večnostno naravo Boga. »On sam namreč, iz katerega Sin sprejema rojstvo in Sveti Duh izhajanje, nima v nikomer izvora« (Strle 1977, 132).
Bog je nepovzročen, je »Causa sui« (»Oče svojega bistva«) je prvo in poslednje, nujno bivajoče, iz katerega vse prigodno bivajoče kot ustvarjeno (vzrok-posledica) izhaja in sprejema svoje bivanje. Oče je iz svojega neizrekljivega bistva na neizpovedljiv način rodil pred veki (pred časom, torej ne v času, ampak v obzorju večnosti; predbitnosti in brezdanjosti) Sina, ki je Bog rojen iz Boga, istega (enega; homoousios) bistva (in narave) z Očetom in torej nikakor ne (prvo)ustvarjeno bitje (arianizem). »Bog je rodil Boga in luč je rodila luč« (132), Oče ni bil nikdar brez Sina in Sin
nikdar brez Očeta. Oba bivata (od) vekomaj in Sinovo rojstvo (iz Očetovega naročja) se nikdar ni začelo, niti nikdar prenehalo.
Dejstvo, da je Sin rojen od Očeta, ne pomeni »razcepljenja« Božje narave, ta namreč ostaja nepomanjšana. Sin ni del razcepljene Božje narave, ampak samemu božanstvu pripada, saj je rojen iz Očetovega bistva in mu je po tem bistvu enak.
Prav tako je istega bistva in ene narave z Očetom in Sinom, je torej isti Bog, tudi tretja oseba Svete Trojice, Sveti Duh. Ta prav tako ni ustvarjen, ampak izhaja iz obeh in je duh, notranjščina (boštvo); ljubezen in svetost obeh. (Strle 1977, 133).
Sveti Duh je hkrati duh Očeta in Sina in hkrati izhaja iz (od) obeh kot njuno skrivnostno notranje bistvo, ki kot tretja oseba trojice posvečuje vse ustvarjeno in prav posebno po Božji podobi ustvarjenega človeka. Ta ga je že po svoji naravi in končno ob krstu kot posvečujoče milosti posebno deležen (Človek je torej deležen skrivnosti živega Boga in na njej temelji).
Sveti Duh je torej poslan od Očeta in Sina in ni zaradi svoje poslanosti ničmanjši od obeh, saj je, kakor smo rekli, istega bistva in narave, je torej Bog in sicer tretja Božja oseba.
Na koncu prvega dela dokument potrjuje, da je zgoraj opisana in razčlenjena trinitarična formulacija edini pravi način govorjenja o Bogu in dojemanja (proti herezijam) Svete Trojice. Ta, še enkrat, ni trojna, ampak troedina. Ni pravilno reči, da je v enem Bogu trojica, ampak da Bog je Trojica.
Drugi del dokumenta ima posebne poudarke na enem bistvu (isti substanci, podstati in iz tega izhajajoči isti naravi) vseh oseb Trojice.Čeprav izpovedujemo tri osebe, vendar ne izpovedujemo treh bistev, marveč eno bistvo, a
tri osebe.«(Strle 1977, 134).
Vse tri osebe so torej istega bistva, a nastopajo v medsebojnem odnosu kot osebe, torej kot individualne substance. Oče je Bog, prav tako tudi Sin in Sveti Duh, a v odnosnem razmerju drug do drugega nastopajo kot Oče, Sin in Sveti Duh. Oče ni oče v razmerju do samega sebe, ampak v razmerju do Sina. Prav tako je Sin sin v razmerju do Očeta in Duh duh v razmerju do Očeta in Sina, saj je duh (svetost in ljubezen, notranjščina) obeh. Bistveno je, da Oče, Sin in Duh niso trije bogovi, temveč en, troedini Bog; sveta Trojica, ki pa biva v treh osebah iste narave in istega bistva. Vse tri osebe so torej istega bistva in iz tega iste narave in nadalje istega veličastva in moči. Ko govorimo o Bogu, govorimo o troedinem Bogu, torej o enem Bogu, eni luči. »Izpovedujemo torej in verujemo, da je vsaka posamezna oseba sama zase v polnosti Bog in da so vse tri osebe en sam Bog. Vsem trem je skupno eno ali nedeljivo in isto božanstvo, veličastvo in mogočnost, ki se v posameznih osebah ne zmanjša in v vseh treh osebah ne pomnoži.«(Strle 1977, 134)
Število se zrcali v odnosu treh Božjih oseb in ne v Božjem bistvu, saj v slednjem ni nič takšnega, kar bi mogli šteti. Sveti Trojici gre eno samo ime; Bog in ta Bog je en sam ter v svoji večni modrosti biva ne veke vekov.
Sledi razlaga razlikovanja treh Božjih oseb oz. njih dojemanje kot treh individualnih oseb Božje Trojice. Čeprav so vse tri osebe istega bistva, pa ne moremo reči, da je Oče isti kakor Sin in Sin kakor Oče ali Duh kakor oba. Reči moramo, da je Oče isto kakor Sin in Sin kakor Oče ter Duh kakor oba. V tem je čudovito izpričana troedinost; isto bistvo treh oseb, ki pa so kljub temu osebe in sicer tri (individualne) osebe, podstati s svojo lastno svojskostjo (proprietas), a vendar iste Božje narave. Po tej naravi oz. bistvu (substanci) so vse tri osebe en, troedini Bog. Kljub temu pa ne smemo misliti, da so tri osebe med seboj ločljive, saj nobena ni obstajala druga pred drugo ali kaj naredila druga pred drugo. Tri osebe so neločljive v tem, kar so, in v tem, kar delajo, vedno so en Bog, ki je od vekomaj in na veke.
S pogledom na prečudno (čudovito) skrivnost tega troedinega Boga, ki je smoter krščanskega in sploh človeškega življenja ter njegov izvor, naj tudi zaključim.
Vir:
Strle, Anton. 1977. Vera Cerkve. Celje: Mohorjeva družba.
Klemen Mate
Ob poglabljanju v katoliške veroizpovedi oz. ustrezneje rečeno, katoliško veroizpoved, moramo imeti vselej pred očmi kontinuiteto obstajanja katoliške substance, ki se skozi dvatisočletno zgodovino udejanjanja in razvijanja v svojem notranjem bistvu omogoča v smeri vse večjega razumevanja ter, v tem, izrekanja prav tega bistva in vseh njegovih pritik. Slednje torej postaja izrečeno, čeprav v nujno »puščenem« prostoru za neizrekljivost, teološko razumljeno in manifestirano v doktrini; nauku Cerkve, ki je njena tisočletna dediščina; zaklad svetopisemskega navdiha in žive tradicije cerkvenega učiteljstva.
Toledska veroizpoved je veroizpoved 11. pokrajinskega koncila v Toledu. Kot taka je torej vezana na okoliščine in duha oz. naravo omenjenega koncila (in tedanje problematike), katerega izraz in produkt je.
Provincialni koncil, ki se je zbral leta 675 v Toledu, že gradi na predhodnem oblikovanju katoliškega nauka in kristaliziranju ter sistematiziranju njegovih bistvenih teološko (proto)doktrinalnih tem, pojmov in resnic, ki so sad prvih koncilov. 1. Nicejski, 1. Carigrajski, Efeški, Kalcedonski in 2. Carigrajski koncil so tisti prvi koncili vesoljne Cerkve, v okviru katerih začenjamo govoriti o izdelani, v Svetem Duhu porojeni doktrini katoliške Cerkve, ki je povzetek, izpovedovalka, branik in dejavno živeč subjekt substancialnih resnic oz. Resnice krščanske vere. Slednje Cerkev kot Božje ljudstvo, Novi Izrael, Gospodov vinograd, katerega vzpostavlja Kristus v svojem od Boga Očeta določenem odrešenjskem načrtu, poganjajo in vobče vzpostavljajo.
Oblikovanje teoloških pojmov, s katerimi Cerkev izpoveduje resničen, katoliški nauk, ki je izraz resnične (»prave«) vere in dejavno spoznane resnice o Kristusovem odrešenju, je torej povzet na prvih koncilih, na katerih se oblikuje tudi univerzalna nicejsko-carigrajska veroizpoved kot povzetek bistvenih integralnih prvin in neodtujljivih resnic krščanskega verovanja; vere Cerkve.
Toledska veroizpoved gradi na svoji podstati; nicejsko-carigrajski veroizpovedi kot srčiki rezultatov teološkega snovanja prejšnjih velikih koncilov (in na podlagi tega toledskih provincialnih koncilov) in jo času primerno (ponovno) osvetljuje.
»Ta velika veroizpoved obširno in teološko natančno govori o troedinem Bogu in o Kristusu ter njegovi Cerkvi« (Strle 1977, 455).
2. Okoliščine nastanka
Enajsti pokrajinski toledski koncil se je, kot že rečeno, zbral v Toledu leta 675 in je nasledil deset predhodnih pokrajinskih zborov (sinod) v tem, danes srednješpanskem mestu. Vseh toledskih pokrajinskih zborov je bilo osemnajst in so se odvijali v Toledu od začetkačetrtega pa vse do začetka osmega stoletja. Prvi je bil leta 400, zadnji pa verjetno leta 702.
Predhodni toledski zbori so se ukvarjali predvsem z doktrinalnimi teološkim vprašanji (in v oblikovanju le teh z obsodbo »pravi veri«nasprotnih herezij), povezanimi z razvijajočo se teologijo in teološko doktrino (naukom) prvih koncilov in pa z liturgično ter praktično disciplino zahodne Cerkve.
Na prvem zboru so se navzoči škofje obsodili priscilianizem; gnostično-dualističen nauk in učenje (imenovano po nosilcu in glavnem zagovorniku Prisicilijanu), temelječem na gnostični doktrini manihejstva.Četrti zbor (633), ki mu je verjetno načeloval zadnji zahodni cerkveni oče Izidor Seviljski, je poenotil zahodno (latinsko, rimsko) liturgijo v španskem kraljestvu.
Nasploh so toledski koncili pričevalci katoliškega dogajanja v pozni antiki in sledijo ter soprispevajo k oblikovanju teologije in discipline Cerkve (s poudarkom na zahodni tradiciji) iz antičnega sveta v zgodnji srednji vek. Več kot sto kanonov in kanoničnih določb toledskih koncilov je postalo integralni del Gracijanovega dekreta, ki velja za prelomnico v oblikovanju kanonskega prava Cerkve, saj je izraz objektivacije in izdelanosti katoliške doktrine, njenih temeljnih resnic, norm in v tem disciplinarnih določb, ki so zaklad v prvih enajstih stoletjih oblikujočega se katoliškega nauka.
Enajsti koncil se je sestal 7. novembra 675 in se ga je udeležilo le sedemnajst škofov in dva diakona iz Segovije. Ukvarjali so se predvsem z disciplinarno reformo španske Cerkve in določili obveznost obhajanja vsakoletnih sinod v vseh španskih pokrajinah. Določeno je bilo, da sinode sklicuje, po datumu, ki si ga izbere, kralj v soglasju z metropolitom.
Glede na kleriško disciplino so bile določene kanonične sankcije za škofe, ki soživeli s priležnicami, obenem pa se je koncil s posebnimi določili zoperstavil tudi simoniji. Bodoči škofje so morali odtlej predškofovskim posvečenjem s prisego jamčiti, da niso plačali niti obljubili kakršnegakoli plačila za svoj škofovski sedež. V primeru ignoriranja prisege bi sploh ne mogli biti posvečeni. V povezavi z liturgično disciplino je bilo poenoteno petje psalmov kot integralnega dela bogoslužja v vseh pokrajinah oz. škofijah.
Takoj pri odprtju koncila je metropolit Kviricij predložil veroizpoved, ki jo od tedaj imenujemo »toledska verooizpoved«. (Strle 1977, 468).
3. Veroizpoved
Enajsti toledski koncil zaradi svoje provincialne narave in majhnega števila udeleženih škofov ne velja za posebno pomembnega, vendar pa je, kot smo povedali, že v samem začetku predložil veroizpoved, ki je zaradi svoje zavezanosti trinitarični teologiji in doktrini izjemno pomembna. Slednja je rezultat velikih koncilov in učiteljstva cerkvenih očetov ter pomeni oblikovanje »pravega« (»katoliškega«)nauka o temeljnih vprašanjih krščanskega verovanja. Ta se tičejo predvsem trinitarične formule kot bistvene krščanske doktrine, iz katere izhaja odrešenjska teologija in ekleziologija. Bog je en in je trojstven, torej nastopa v treh Božjih osebah; Očetu, Sinu in Svetem Duhu. Vsaka izmed teh je oseba, torej individualna substanca, ki pa je Božje narave. Slednja vse tri povezuje v temeljno enost; enega Boga v treh osebah. Nobena oseba ni ustvarjena in se ne meša z drugimi (proti arijanskemu modelu), ampak vse bivajo na veke vekov; Oče kot Bog Stvarnik, iz njega rojen Sin in iz obeh izhajajoč Duh. Trinitarična formula torej izpoveduje Boga kot troedinega in pravoverno, kakor je to postalo razvidno iz teoloških debat in obsodbe »nepravih«, krivih (izkrivljenih) heretičnih naukov (koncili, cerkveni očetje) obelodanja teološko pojmovanje Svete Trojice.
Toledska veroizpoved je izjemen dokument trinitarične teologije in njena avtentična izpovedovalka. »Ta velika veroizpoved obširno in teološko natančno govori o troedinem Bogu in o Kristusu ter njegovi Cerkvi« (Strle 1977, 455).
Kot taka uživa poseben sloves. »Zaradi velikega ugleda, ki ga je v poznejših stoletjih uživala, spada ta veroizpoved med najpomembnejše cerkvene dokumente« (Strle 1977, 132).
Sijajne teološke formulacije Svete Trojice in učlovečenja Božjega Sina so povzete, kot že omenjeno, po prejšnjih sorodnih teoloških formulacijah in določbah glede verskega nauka. Viri, iz katerih se veroizpoved napaja, so predvsem določbe 6. cerkvenega zbora v Toledu, nicejsko-carigrajska veroizpoved in še posebno njena novejša osvetlitev t.i. Atanazijeva veroizpoved ter povzetki velikih cerkvenih očetov, med katerimi izstopata sv. Avguštin in Fulgencij.
4. Točke veroizpovedi
(Eksegeza besedila)
Preden predočimo najpomembnejše točke veroizpovedi in njihovo teološko-doktrinalno podstat, se je koristno zazreti v sam uvod veroizpovedi, saj je le ta njihov dober, splošen in strjen povzetek.
»Izpovedujemo in verujemo, da je Sveta in neizrekljiva Trojica, Oče, Sin in Sveti Duh, en Bog, po svoji naravi enega bistva (unius substantiae) in ene narave, kakor tudi enega veličastva in moči.«
Uvodna izpoved vere v pomanjšanem obsegu služi za nadaljnjo teološko sistematično razlago vsebine, ki jo izpostavlja. Ta vsebina je vera v Troedinega Boga kot enega Boga navzočega v treh osebah. Kakor torej vidimo veroizpoved temelji na trinitarični formuli oz. teološki doktrini in prav to v nadalje natančno osvetljuje in iz nje kot svoje podstati izpeljuje teološki (ekleziološki) vpogled v Cerkev kot Kristusovo telo postavljeno od Gospoda.
Po uvodu dokument izpoveduje večnostno naravo Boga. »On sam namreč, iz katerega Sin sprejema rojstvo in Sveti Duh izhajanje, nima v nikomer izvora« (Strle 1977, 132).
Bog je nepovzročen, je »Causa sui« (»Oče svojega bistva«) je prvo in poslednje, nujno bivajoče, iz katerega vse prigodno bivajoče kot ustvarjeno (vzrok-posledica) izhaja in sprejema svoje bivanje. Oče je iz svojega neizrekljivega bistva na neizpovedljiv način rodil pred veki (pred časom, torej ne v času, ampak v obzorju večnosti; predbitnosti in brezdanjosti) Sina, ki je Bog rojen iz Boga, istega (enega; homoousios) bistva (in narave) z Očetom in torej nikakor ne (prvo)ustvarjeno bitje (arianizem). »Bog je rodil Boga in luč je rodila luč« (132), Oče ni bil nikdar brez Sina in Sin
nikdar brez Očeta. Oba bivata (od) vekomaj in Sinovo rojstvo (iz Očetovega naročja) se nikdar ni začelo, niti nikdar prenehalo.
Dejstvo, da je Sin rojen od Očeta, ne pomeni »razcepljenja« Božje narave, ta namreč ostaja nepomanjšana. Sin ni del razcepljene Božje narave, ampak samemu božanstvu pripada, saj je rojen iz Očetovega bistva in mu je po tem bistvu enak.
Prav tako je istega bistva in ene narave z Očetom in Sinom, je torej isti Bog, tudi tretja oseba Svete Trojice, Sveti Duh. Ta prav tako ni ustvarjen, ampak izhaja iz obeh in je duh, notranjščina (boštvo); ljubezen in svetost obeh. (Strle 1977, 133).
Sveti Duh je hkrati duh Očeta in Sina in hkrati izhaja iz (od) obeh kot njuno skrivnostno notranje bistvo, ki kot tretja oseba trojice posvečuje vse ustvarjeno in prav posebno po Božji podobi ustvarjenega človeka. Ta ga je že po svoji naravi in končno ob krstu kot posvečujoče milosti posebno deležen (Človek je torej deležen skrivnosti živega Boga in na njej temelji).
Sveti Duh je torej poslan od Očeta in Sina in ni zaradi svoje poslanosti ničmanjši od obeh, saj je, kakor smo rekli, istega bistva in narave, je torej Bog in sicer tretja Božja oseba.
Na koncu prvega dela dokument potrjuje, da je zgoraj opisana in razčlenjena trinitarična formulacija edini pravi način govorjenja o Bogu in dojemanja (proti herezijam) Svete Trojice. Ta, še enkrat, ni trojna, ampak troedina. Ni pravilno reči, da je v enem Bogu trojica, ampak da Bog je Trojica.
Drugi del dokumenta ima posebne poudarke na enem bistvu (isti substanci, podstati in iz tega izhajajoči isti naravi) vseh oseb Trojice.Čeprav izpovedujemo tri osebe, vendar ne izpovedujemo treh bistev, marveč eno bistvo, a
tri osebe.«(Strle 1977, 134).
Vse tri osebe so torej istega bistva, a nastopajo v medsebojnem odnosu kot osebe, torej kot individualne substance. Oče je Bog, prav tako tudi Sin in Sveti Duh, a v odnosnem razmerju drug do drugega nastopajo kot Oče, Sin in Sveti Duh. Oče ni oče v razmerju do samega sebe, ampak v razmerju do Sina. Prav tako je Sin sin v razmerju do Očeta in Duh duh v razmerju do Očeta in Sina, saj je duh (svetost in ljubezen, notranjščina) obeh. Bistveno je, da Oče, Sin in Duh niso trije bogovi, temveč en, troedini Bog; sveta Trojica, ki pa biva v treh osebah iste narave in istega bistva. Vse tri osebe so torej istega bistva in iz tega iste narave in nadalje istega veličastva in moči. Ko govorimo o Bogu, govorimo o troedinem Bogu, torej o enem Bogu, eni luči. »Izpovedujemo torej in verujemo, da je vsaka posamezna oseba sama zase v polnosti Bog in da so vse tri osebe en sam Bog. Vsem trem je skupno eno ali nedeljivo in isto božanstvo, veličastvo in mogočnost, ki se v posameznih osebah ne zmanjša in v vseh treh osebah ne pomnoži.«(Strle 1977, 134)
Število se zrcali v odnosu treh Božjih oseb in ne v Božjem bistvu, saj v slednjem ni nič takšnega, kar bi mogli šteti. Sveti Trojici gre eno samo ime; Bog in ta Bog je en sam ter v svoji večni modrosti biva ne veke vekov.
Sledi razlaga razlikovanja treh Božjih oseb oz. njih dojemanje kot treh individualnih oseb Božje Trojice. Čeprav so vse tri osebe istega bistva, pa ne moremo reči, da je Oče isti kakor Sin in Sin kakor Oče ali Duh kakor oba. Reči moramo, da je Oče isto kakor Sin in Sin kakor Oče ter Duh kakor oba. V tem je čudovito izpričana troedinost; isto bistvo treh oseb, ki pa so kljub temu osebe in sicer tri (individualne) osebe, podstati s svojo lastno svojskostjo (proprietas), a vendar iste Božje narave. Po tej naravi oz. bistvu (substanci) so vse tri osebe en, troedini Bog. Kljub temu pa ne smemo misliti, da so tri osebe med seboj ločljive, saj nobena ni obstajala druga pred drugo ali kaj naredila druga pred drugo. Tri osebe so neločljive v tem, kar so, in v tem, kar delajo, vedno so en Bog, ki je od vekomaj in na veke.
S pogledom na prečudno (čudovito) skrivnost tega troedinega Boga, ki je smoter krščanskega in sploh človeškega življenja ter njegov izvor, naj tudi zaključim.
Vir:
Strle, Anton. 1977. Vera Cerkve. Celje: Mohorjeva družba.
Klemen Mate