Veroizpoved Mihaela Paleologa
Veroizpoved nosi ime po vzhodnorimskem cesarju Mihaelu VIII. Paleologu (1223–1282). Do slovesnega sprejema te veroizpovedi je prišlo na 2. lyonskem koncilu (1274), ki ga je sklical papež Gregor X. v upanju, da bi se Cerkev reformirala, nudila pomoč kristjanom v Sveti deželi in da bi se vzhodne pravoslavne Cerkve znova povezale z Rimom. Za takšno zvezo se je zavzemal tudi cesar Mihael, ki je pred tem ukinil latinsko cesarstvo in obnovil vzhodnorimsko cesarstvo. Papež Gregor X. je tako cesarja povabil na 2. lyonski koncil, kjer so cesarjevi odposlanci sprejeli veroizpovedni obrazec in zazdelo se je, da je razkola konec. Cesar Mihael je priznal prvenstvo Rima. Vendar pa je Vzhod naposled zavrnil ta veroizpovedni obrazec, Mihaelu pa so ob smrti leta 1282 celo odrekli cerkveni pogreb.
Prvi del veroizpovedi se nekoliko razlikuje od veroizpovednega obrazca, ki ga je pred razkolom papež Leon IX. poslal Petru Antiohijskemu, po večini sestavnih delov pa sega nazaj v 5. stoletje. Najpomembnejši v tem delu je gotovo nauk »Filioque«, ki pravi, da Sveti Duh ne izhaja samo iz Očeta, marveč iz Očeta in Sina. Nadalje sledi priznanje svete, katoliške in apostolske, ene resnične Cerkve.
Drugi del veroizpovedi vsebuje tiste nauke, ki so bili zelo pomembni v razpravah in sporih med katoliško in pravoslavno Cerkvijo. Nauki se nanašajo na eshatologijo, zakramente in prvenstvo Rima. Ker so se prej pojavljale različne zmote, do katerih je prišlo zaradi nevednosti in škodoželjnosti, Cerkev sedaj oznanja, da tistih, ki po krstu padejo v greh, ni dovoljeno znova krstiti, temveč odpuščanje grehov dosežejo z resnično pokoro. Duše tistih, ki umrejo v smrtnem grehu ali v izvirnem grehu, pa gredo takoj v pekel. Ob Kristusovem prihodu se bodo kljub temu prav vsi ljudje s svojimi telesi prikazali pred sodnim stolom in dajali odgovor za svoja lastna dejanja. Sledi nauk o zakramentih; rimska Cerkev jih pozna 7. Pomembno je tudi, da pri zakramentu evharistije duhovnik posveti nekvašen kruh.
V drugem delu veroizpovedi je govor o prvenstvu Rima, ki ga je Cerkev prejela od Gospoda v svetem Petru, čigar naslednik je rimski škof, papež. Kakršnakoli vprašanja ali dvome morajo tako vsi nasloviti na Rim, s tem se tudi izkazuje pokorščina. Rimska Cerkev obenem priznava patriarhatske Cerkve, ki jih je tudi počastila s posebnimi pravicami.
Veroizpoved cesarja Mihaela Paleologa je pomembna zato, ker so tukaj jasno prikazani nauki, v katerih se razlikujeta Zahodna in Vzhodna Cerkev.
Cerkveni očetje tudi kasneje niso obupali in v upanju po ponovnem združenju obeh Cerkva so na koncilu v Firencah v sredini 15. stoletja veroizpovedni obrazec nekoliko dopolnili. Nekaj manjših vzhodnih Cerkva je nato stopilo v unijo z Rimom, a do večjega zedinjenja ni prišlo, katoličani pa še danes veliko delajo na ekumenskem področju.
Besedilo veroizpovedi
Verujemo v sveto Trojico, Očeta in Sina in Svetega Duha, enega Vsemogočnega Boga. Verujemo, da je celotno božanstvo v Trojici istega bistva in iste podstati, iste večnosti in iste vsemogočnosti. Da ima eno voljo, eno mogočnost in eno veličastvo. Da je trojica stvarnik vseh stvari. Od nje vse izhaja, v njej je vse, po njej je vse, kar je v nebesih in na zemlji, vidno in nevidno, telesno in duhovno. Verujemo, da je vsaka posamezna oseba v Trojici resnično, v polnosti in popolnoma Bog.
Verujemo v Sina božjega samega, Besedo Boga, da je od vekomaj rojen od Očeta, z njim enega bistva, iste vsemogočnosti, Očetu v božanstvu v vsem enak. V času je bil rojen od Svetega Duha in Marije, vedno device, z umno dušo. Tako ima dve rojstvi: eno, večno, iz Očeta, drugo, časno, iz matere. Resničen Bog je in resničen človek, v pravem pomenu in popoln v vsaki od obeh narav; ni to posinovljenec in ne navidezno Sin, ampak eden in edini Sin božji, v dveh naravah in iz dveh narav, namreč iz božje in človeške, v enoti samo ene osebe. Netrpljiv je in neumrljiv po božanstvu, a v svoji človečnosti je v resničnem telesnem trpljenju trpel za nas in za naše zveličanje; umrl je in bil pokopan. Šel je k tistim v spodnjem svetu, tretji dan je vstal od mrtvih z resničnim vstajenjem mesa. Štirideseti dan po svojem vstajenju je z mesom, s katerim je vstal, in s svojo dušo šel v nebesa in sedi na desnici Boga Očeta. Od ondod bo prišel sodit žive in mrtve, in bo povrnil vsakemu po njegovih delih, naj so bila dobra ali zla.
Verujemo v Svetega Duha, ki je v polnosti, popolnoma in resnično Bog, ki izhaja iz Očeta in Sina in je Očetu in Sinu enak v vsem ter enega bistva, enako vsemogočen, enako večen v vsem. Verujemo, da ta sveta Trojica niso trije bogovi, marveč en sam vsemogočni, večni, nevidni in nespremenljivi Bog.
Verujemo, da je sveta, katoliška, apostolska Cerkev ena resnična Cerkev, v kateri je en sveti krst in resnično odpuščanje vseh grehov. Verujemo tudi v resnično odpuščanje vseh grehov. Verujemo tudi v resnično vstajenje tega telesa, ki ga sedaj nosimo, in v večno življenje.
Verujemo, da je vsemogočni Bog in Gospod prav isti začetnik nove in stare zaveze, postave, prerokov in apostolov. To je resnična katoliška vera. Nje se trdno drži in jo v zgoraj navedenih stavkih oznanja sveta rimska Cerkev.
Toda zaradi različnih zmot, ki so jih uvedli nekateri iz nevednosti, drugi iz hudobije, pravi in oznanja rimska Cerkev: Tistih, ki po krstu padejo v grehe, ni dovoljeno znova krstiti, temveč dosežejo odpuščanje grehov z resnično pokoro. Če pa se resnično spokorjeni ločijo iz tega življenja v ljubezni, preden so z vrednimi sadovi pokore zadostili za to, kar so storili ali opustili, se njihove duše po smrti očiščujejo z očiščujočimi ali prečiščujočimi kaznimi. Za omiljenje teh kazni jim koristijo priprošnje živih vernikov, namreč mašne daritve, molitve, miloščina in druga dela pobožnosti, ki jih imajo verniki navado izvrševati za druge vernike v skladu z uredbami Cerkve. Duše tistih pa, ki si po prejemu svetega krsta niso nakopali sploh nobenega greha, pa tudi tiste, ki so se, potem ko so si nakopale madež greha, očistile ali še v življenju ali po smrti, kakor je zgoraj rečeno, so takoj sprejete v nebesa [in jasno gledajo samega troedinega Boga, kakršen je, vendar pa po različnosti zasluženja eni popolneje kakor drugi]*. A duše tistih, ki umro ali v smrtnem grehu ali le v izvirnem grehu, gredo takoj v pekel, kjer pa prejmejo enake kazni.
Ista sveta rimska Cerkev trdno veruje in določno zatrjuje: Na dan sodbe se bodo kljub temu vsi ljudje s svojimi telesi prikazali pred Kristusovim sodnim stolom, da dobo dali odgovor za svoja lastna dejanja (Rim 14,10).
Prav tako se sveta rimska Cerkev drži tega in uči to: Sedem zakramentov Cerkve je: en krst, o katerem je bil govor zgoraj; zakrament birme, ki ga delijo škofje s polaganjem rok, ko prerojene mazilijo s krizmo; dalje pokora, evharistija in zakrament svetega reda; dalje zakon; in pa poslednje maziljenje, ki se po nauku svetega Jakoba podeljuje bolnim (Jak 5,14).
Zakrament evharistije vzpostavlja ista rimska Cerkev iz nekvašenega kruha; drži se tega in uči, da se v tem zakramentu kruh v resnici bistveno spremeni v telo in vino v kri našega Gospoda Jezusa Kristusa.
O zakonu uči, da mož ne more hkrati imeti več žena in žena ne več mož. Če pa se pravilno sklenjeni zakon s smrtjo enega zakonca razveže, tedaj pravi Cerkev, da je potem dovoljen tudi drugi in tretji zakon zaporedoma, če ne nasprotuje kateri drugi kanonični zadržek iz katerega drugega razloga.
Sveta rimska Cerkev ima v posesti tudi najvišje in polno prvenstvo in najvišjo vodstveno oblast nad celotno katoliško Cerkvijo. Iskreno in ponižno priznava, da je to prvenstvo s polnostjo oblasti prejela od Gospoda samega v svetem Petru, prvaku ali glavi apostolov, čigar naslednik je rimski škof. In kakor mora pred vsemi drugimi braniti resnico vere, tako mora s svojo sodbo tudi odločati, če bi nastala kakršnakoli vprašanja o veri. Vsak obtoženec more v vprašanjih, ki spadajo pod cerkveno sodno pristojnost, napraviti priziv nanjo; in v vseh zadevah, ki spadajo na cerkveno področje, se more obrniti na njeno sodbo. Njej so podrejene vse cerkve in njej izkazujejo pokorščino in spoštovanje njihovi predstojniki. To polnost oblasti pa ima na tak način, ki dovoljuje, da so tudi druge cerkve udeležene pri njenih skrbeh. Mnoge izmed njih, zlasti patriarhatske, je rimska Cerkev počastila z različnimi posebnimi pravicami; vendar pa njena prednost ostane vedno ohranjena tako na vesoljnih koncilih kakor tudi ob nekaterih drugih prilikah.
Viri:
Strle, Anton. 1997. Vera Cerkve : dokumenti cerkvenega učiteljstva. Celje : Mohorjeva družba. Zbirka Teološki priročniki; 2. Str. 471-474.
Michael VIII Palaiologos. http://en.wikipedia.org/wiki/Michael_VIII_Palaiologos (pridobljeno 19. septembra 2013)
Michael VIII Palaiologos. http://www.doaks.org/resources/seals/gods-regents-on-earth-a-thousand-years-of-byzantine-imperial-seals/rulers-of-byzantium/michael-viii-palaiologos-1261-82 (pridobljeno 19. septembra 2013)
Roman Ivanetič
3. EMT
Prvi del veroizpovedi se nekoliko razlikuje od veroizpovednega obrazca, ki ga je pred razkolom papež Leon IX. poslal Petru Antiohijskemu, po večini sestavnih delov pa sega nazaj v 5. stoletje. Najpomembnejši v tem delu je gotovo nauk »Filioque«, ki pravi, da Sveti Duh ne izhaja samo iz Očeta, marveč iz Očeta in Sina. Nadalje sledi priznanje svete, katoliške in apostolske, ene resnične Cerkve.
Drugi del veroizpovedi vsebuje tiste nauke, ki so bili zelo pomembni v razpravah in sporih med katoliško in pravoslavno Cerkvijo. Nauki se nanašajo na eshatologijo, zakramente in prvenstvo Rima. Ker so se prej pojavljale različne zmote, do katerih je prišlo zaradi nevednosti in škodoželjnosti, Cerkev sedaj oznanja, da tistih, ki po krstu padejo v greh, ni dovoljeno znova krstiti, temveč odpuščanje grehov dosežejo z resnično pokoro. Duše tistih, ki umrejo v smrtnem grehu ali v izvirnem grehu, pa gredo takoj v pekel. Ob Kristusovem prihodu se bodo kljub temu prav vsi ljudje s svojimi telesi prikazali pred sodnim stolom in dajali odgovor za svoja lastna dejanja. Sledi nauk o zakramentih; rimska Cerkev jih pozna 7. Pomembno je tudi, da pri zakramentu evharistije duhovnik posveti nekvašen kruh.
V drugem delu veroizpovedi je govor o prvenstvu Rima, ki ga je Cerkev prejela od Gospoda v svetem Petru, čigar naslednik je rimski škof, papež. Kakršnakoli vprašanja ali dvome morajo tako vsi nasloviti na Rim, s tem se tudi izkazuje pokorščina. Rimska Cerkev obenem priznava patriarhatske Cerkve, ki jih je tudi počastila s posebnimi pravicami.
Veroizpoved cesarja Mihaela Paleologa je pomembna zato, ker so tukaj jasno prikazani nauki, v katerih se razlikujeta Zahodna in Vzhodna Cerkev.
Cerkveni očetje tudi kasneje niso obupali in v upanju po ponovnem združenju obeh Cerkva so na koncilu v Firencah v sredini 15. stoletja veroizpovedni obrazec nekoliko dopolnili. Nekaj manjših vzhodnih Cerkva je nato stopilo v unijo z Rimom, a do večjega zedinjenja ni prišlo, katoličani pa še danes veliko delajo na ekumenskem področju.
Besedilo veroizpovedi
Verujemo v sveto Trojico, Očeta in Sina in Svetega Duha, enega Vsemogočnega Boga. Verujemo, da je celotno božanstvo v Trojici istega bistva in iste podstati, iste večnosti in iste vsemogočnosti. Da ima eno voljo, eno mogočnost in eno veličastvo. Da je trojica stvarnik vseh stvari. Od nje vse izhaja, v njej je vse, po njej je vse, kar je v nebesih in na zemlji, vidno in nevidno, telesno in duhovno. Verujemo, da je vsaka posamezna oseba v Trojici resnično, v polnosti in popolnoma Bog.
Verujemo v Sina božjega samega, Besedo Boga, da je od vekomaj rojen od Očeta, z njim enega bistva, iste vsemogočnosti, Očetu v božanstvu v vsem enak. V času je bil rojen od Svetega Duha in Marije, vedno device, z umno dušo. Tako ima dve rojstvi: eno, večno, iz Očeta, drugo, časno, iz matere. Resničen Bog je in resničen človek, v pravem pomenu in popoln v vsaki od obeh narav; ni to posinovljenec in ne navidezno Sin, ampak eden in edini Sin božji, v dveh naravah in iz dveh narav, namreč iz božje in človeške, v enoti samo ene osebe. Netrpljiv je in neumrljiv po božanstvu, a v svoji človečnosti je v resničnem telesnem trpljenju trpel za nas in za naše zveličanje; umrl je in bil pokopan. Šel je k tistim v spodnjem svetu, tretji dan je vstal od mrtvih z resničnim vstajenjem mesa. Štirideseti dan po svojem vstajenju je z mesom, s katerim je vstal, in s svojo dušo šel v nebesa in sedi na desnici Boga Očeta. Od ondod bo prišel sodit žive in mrtve, in bo povrnil vsakemu po njegovih delih, naj so bila dobra ali zla.
Verujemo v Svetega Duha, ki je v polnosti, popolnoma in resnično Bog, ki izhaja iz Očeta in Sina in je Očetu in Sinu enak v vsem ter enega bistva, enako vsemogočen, enako večen v vsem. Verujemo, da ta sveta Trojica niso trije bogovi, marveč en sam vsemogočni, večni, nevidni in nespremenljivi Bog.
Verujemo, da je sveta, katoliška, apostolska Cerkev ena resnična Cerkev, v kateri je en sveti krst in resnično odpuščanje vseh grehov. Verujemo tudi v resnično odpuščanje vseh grehov. Verujemo tudi v resnično vstajenje tega telesa, ki ga sedaj nosimo, in v večno življenje.
Verujemo, da je vsemogočni Bog in Gospod prav isti začetnik nove in stare zaveze, postave, prerokov in apostolov. To je resnična katoliška vera. Nje se trdno drži in jo v zgoraj navedenih stavkih oznanja sveta rimska Cerkev.
Toda zaradi različnih zmot, ki so jih uvedli nekateri iz nevednosti, drugi iz hudobije, pravi in oznanja rimska Cerkev: Tistih, ki po krstu padejo v grehe, ni dovoljeno znova krstiti, temveč dosežejo odpuščanje grehov z resnično pokoro. Če pa se resnično spokorjeni ločijo iz tega življenja v ljubezni, preden so z vrednimi sadovi pokore zadostili za to, kar so storili ali opustili, se njihove duše po smrti očiščujejo z očiščujočimi ali prečiščujočimi kaznimi. Za omiljenje teh kazni jim koristijo priprošnje živih vernikov, namreč mašne daritve, molitve, miloščina in druga dela pobožnosti, ki jih imajo verniki navado izvrševati za druge vernike v skladu z uredbami Cerkve. Duše tistih pa, ki si po prejemu svetega krsta niso nakopali sploh nobenega greha, pa tudi tiste, ki so se, potem ko so si nakopale madež greha, očistile ali še v življenju ali po smrti, kakor je zgoraj rečeno, so takoj sprejete v nebesa [in jasno gledajo samega troedinega Boga, kakršen je, vendar pa po različnosti zasluženja eni popolneje kakor drugi]*. A duše tistih, ki umro ali v smrtnem grehu ali le v izvirnem grehu, gredo takoj v pekel, kjer pa prejmejo enake kazni.
Ista sveta rimska Cerkev trdno veruje in določno zatrjuje: Na dan sodbe se bodo kljub temu vsi ljudje s svojimi telesi prikazali pred Kristusovim sodnim stolom, da dobo dali odgovor za svoja lastna dejanja (Rim 14,10).
Prav tako se sveta rimska Cerkev drži tega in uči to: Sedem zakramentov Cerkve je: en krst, o katerem je bil govor zgoraj; zakrament birme, ki ga delijo škofje s polaganjem rok, ko prerojene mazilijo s krizmo; dalje pokora, evharistija in zakrament svetega reda; dalje zakon; in pa poslednje maziljenje, ki se po nauku svetega Jakoba podeljuje bolnim (Jak 5,14).
Zakrament evharistije vzpostavlja ista rimska Cerkev iz nekvašenega kruha; drži se tega in uči, da se v tem zakramentu kruh v resnici bistveno spremeni v telo in vino v kri našega Gospoda Jezusa Kristusa.
O zakonu uči, da mož ne more hkrati imeti več žena in žena ne več mož. Če pa se pravilno sklenjeni zakon s smrtjo enega zakonca razveže, tedaj pravi Cerkev, da je potem dovoljen tudi drugi in tretji zakon zaporedoma, če ne nasprotuje kateri drugi kanonični zadržek iz katerega drugega razloga.
Sveta rimska Cerkev ima v posesti tudi najvišje in polno prvenstvo in najvišjo vodstveno oblast nad celotno katoliško Cerkvijo. Iskreno in ponižno priznava, da je to prvenstvo s polnostjo oblasti prejela od Gospoda samega v svetem Petru, prvaku ali glavi apostolov, čigar naslednik je rimski škof. In kakor mora pred vsemi drugimi braniti resnico vere, tako mora s svojo sodbo tudi odločati, če bi nastala kakršnakoli vprašanja o veri. Vsak obtoženec more v vprašanjih, ki spadajo pod cerkveno sodno pristojnost, napraviti priziv nanjo; in v vseh zadevah, ki spadajo na cerkveno področje, se more obrniti na njeno sodbo. Njej so podrejene vse cerkve in njej izkazujejo pokorščino in spoštovanje njihovi predstojniki. To polnost oblasti pa ima na tak način, ki dovoljuje, da so tudi druge cerkve udeležene pri njenih skrbeh. Mnoge izmed njih, zlasti patriarhatske, je rimska Cerkev počastila z različnimi posebnimi pravicami; vendar pa njena prednost ostane vedno ohranjena tako na vesoljnih koncilih kakor tudi ob nekaterih drugih prilikah.
Viri:
Strle, Anton. 1997. Vera Cerkve : dokumenti cerkvenega učiteljstva. Celje : Mohorjeva družba. Zbirka Teološki priročniki; 2. Str. 471-474.
Michael VIII Palaiologos. http://en.wikipedia.org/wiki/Michael_VIII_Palaiologos (pridobljeno 19. septembra 2013)
Michael VIII Palaiologos. http://www.doaks.org/resources/seals/gods-regents-on-earth-a-thousand-years-of-byzantine-imperial-seals/rulers-of-byzantium/michael-viii-palaiologos-1261-82 (pridobljeno 19. septembra 2013)
Roman Ivanetič
3. EMT