Apostolska veroizpoved - Symbolum Apostolicum
Dva pogoja, da se je nekdo lahko včlenil v Cerkev
kot odrešenjsko zveličavno občestvo sta bila, izpoved vere v Kristusa in prejem
zakrament svetega krsta. To je veljalo že od vsega začetka krščanstva, saj že
Apd v osmem poglavju v pripovedi o spreobrnjenju evnuha poročajo o predkrstni
izpovedi vere.
Staro izročilo (iz 4. ali 5. Stol.) pravi, da so
to molitev sestavili apostoli na binkoštni dan - Sveti Duh naj bi navdihnil
apostole tako, da je vsak prispeval enega od dvanajstih členov molitve. Tega
seveda zgodovinsko ni mogoče utemeljiti.
V resnici se je ta molitev verjetno izoblikovala
ob koncu prvega ali v začetku drugega stoletja po Kristusu. (drugi vir pravi, da
se je izoblikovala v drugem in tretjem stoletju). V začetku naj bi šlo za
izpoved vere v troedinega Boga. V prvih stoletjih krščanstva so morali kandidati
za prejem krsta (katehumeni) znati izpovedati vero s posebno molitvijo, ki pa je
bila tako sveta, da je niso nikoli zapisali, zato ne obstajajo o njej nikakršni
pisni viri. V zahodni Cerkvi velja domneva, da so morali izpovedati apostolsko
veroizpoved. Za apostolsko jo je označil Ambrozij Milanski na cerkvenem
zborovanju v Milanu l. 390, toda ne ker bi njene člene formulirali apostoli,
ampak ker členi te veroizpovedi sovpadajo z vero, ki so jo oznanjali
apostoli.
Najzgodnejši viri, ki kažejo na to krstno
veroizpoved sta zbirka liturgičnih in pravnih besedil iz leta 215 z naslovom
Traditio apostolica in pa še starejši liturgični tekst iz konca 2. stoletja,
vsebovan v papirusu Der-Balyzeh.
Apostolska veroizpoved se je po vsej zahodni
Cerkvi uveljavila v 9. stoletju pod vplivom Karla Velikega, ki je to
veroizpoved vključil v državni zakonik.
Razlaga
Prvi člen veroizpovedi najprej govori o veri v
Boga, v priznavanju njegovega obstoja in hkrati tudi o stvarjenju vsega kar je –
nebo in zemlja, gre za tipični merizem –način izražanja svetopisemskega
pisatelja, ki hoče povedati, da je Bog stvarnik vsega kar je, pa tudi, da Bog
ustvarja iz nič.
Posamezni členi veroizpovedi so kot nekakšni
zidaki zgradbe krščanskega verovanja, ki se med seboj povezujejo, dopolnjujejo
in razlagajo. In prvi člen, ki govori o veri oziroma priznavanju, da Bog je, da
biva, je nekako temelj vsemu verovanju; čeprav pogosto govorimo da je od vseh
členov veroizpovedi najbolj odločilen tisti, ki govori, da je Jezus vstal od
mrtvih. Vendar če ni vere v Boga, tudi ne more biti vere v Jezusa kot
učlovečenega Božjega Sina in v njegovo vstajenje od mrtvih.
Tretji del besedila se začenja z izpovedjo vere v
Svetega Duha. Ta vera je bila v krščanstvu navzočaže od vsega začetka, saj je
Sveti Duh imenovan že v prvem besedilu krstnega obreda (Mt 28,19). Nauk o Svetem
Duhu se je poglobil s pojavom arijanizma. O njem sta govorila zlasti sv.
Atanazij in sv. Bazilij.
Po izpovedi vere v Očeta, Sina in Svetega Duha
sledi izpoved vere v odrešenjsko zveličavno delo treh božjih oseb. Tu
izpovedujemo to, kar je Bog za nas storil.
Njegovo prvo darilo je Cerkev. Ker je delo Boga
ostaja v marsičem skrivnostna. Ker je sveta in katoliška prinaša celemu svetu
odrešenje. Je občestvo svetih, saj v njej nihče ne živi in umrje sam (2 Kor
5,14-15)
Po krstu in spovedi nam Cerkev posreduje
odpuščanje grehov, ki nam ga na prošnjo Sina podarja Oče. Sveti Duh pa nam
pomaga, da moramo tudi drug drugemu odpuščati in živeti spravljeni med seboj in
Bogom.
Kot krona vsega pa sta naše vstajenje in večno
življenje. To pa je tudi končni cilj vse naše vere, brez katerega bi bilo naše
upanje prazno (1Kor 15,12-19).
-----
Viri:
Sveto pismo SSP. 1997. Ljubljana: Svetopisemska družba Slovenije.
Wikipedia. Prevzeto 27. april 2013 iz
sl.wikipedia.org
Ljubljana, Nadškofija. 24. april 2013. Apostolska veroizpoved. Prevzeto
2. maj 2013 iz http://nadskofija-ljubljana.si/:
http://nadskofija-ljubljana.si/
Sterle, A. 1977. Vera Cerkve. Celje: MD.
von Balthasar, H. U. 2009. Credo: meditacije o apostolsko veroizpovedi. Lj:
Družina.
Simon Virant
kot odrešenjsko zveličavno občestvo sta bila, izpoved vere v Kristusa in prejem
zakrament svetega krsta. To je veljalo že od vsega začetka krščanstva, saj že
Apd v osmem poglavju v pripovedi o spreobrnjenju evnuha poročajo o predkrstni
izpovedi vere.
Staro izročilo (iz 4. ali 5. Stol.) pravi, da so
to molitev sestavili apostoli na binkoštni dan - Sveti Duh naj bi navdihnil
apostole tako, da je vsak prispeval enega od dvanajstih členov molitve. Tega
seveda zgodovinsko ni mogoče utemeljiti.
V resnici se je ta molitev verjetno izoblikovala
ob koncu prvega ali v začetku drugega stoletja po Kristusu. (drugi vir pravi, da
se je izoblikovala v drugem in tretjem stoletju). V začetku naj bi šlo za
izpoved vere v troedinega Boga. V prvih stoletjih krščanstva so morali kandidati
za prejem krsta (katehumeni) znati izpovedati vero s posebno molitvijo, ki pa je
bila tako sveta, da je niso nikoli zapisali, zato ne obstajajo o njej nikakršni
pisni viri. V zahodni Cerkvi velja domneva, da so morali izpovedati apostolsko
veroizpoved. Za apostolsko jo je označil Ambrozij Milanski na cerkvenem
zborovanju v Milanu l. 390, toda ne ker bi njene člene formulirali apostoli,
ampak ker členi te veroizpovedi sovpadajo z vero, ki so jo oznanjali
apostoli.
Najzgodnejši viri, ki kažejo na to krstno
veroizpoved sta zbirka liturgičnih in pravnih besedil iz leta 215 z naslovom
Traditio apostolica in pa še starejši liturgični tekst iz konca 2. stoletja,
vsebovan v papirusu Der-Balyzeh.
Apostolska veroizpoved se je po vsej zahodni
Cerkvi uveljavila v 9. stoletju pod vplivom Karla Velikega, ki je to
veroizpoved vključil v državni zakonik.
Razlaga
Prvi člen veroizpovedi najprej govori o veri v
Boga, v priznavanju njegovega obstoja in hkrati tudi o stvarjenju vsega kar je –
nebo in zemlja, gre za tipični merizem –način izražanja svetopisemskega
pisatelja, ki hoče povedati, da je Bog stvarnik vsega kar je, pa tudi, da Bog
ustvarja iz nič.
Posamezni členi veroizpovedi so kot nekakšni
zidaki zgradbe krščanskega verovanja, ki se med seboj povezujejo, dopolnjujejo
in razlagajo. In prvi člen, ki govori o veri oziroma priznavanju, da Bog je, da
biva, je nekako temelj vsemu verovanju; čeprav pogosto govorimo da je od vseh
členov veroizpovedi najbolj odločilen tisti, ki govori, da je Jezus vstal od
mrtvih. Vendar če ni vere v Boga, tudi ne more biti vere v Jezusa kot
učlovečenega Božjega Sina in v njegovo vstajenje od mrtvih.
Tretji del besedila se začenja z izpovedjo vere v
Svetega Duha. Ta vera je bila v krščanstvu navzočaže od vsega začetka, saj je
Sveti Duh imenovan že v prvem besedilu krstnega obreda (Mt 28,19). Nauk o Svetem
Duhu se je poglobil s pojavom arijanizma. O njem sta govorila zlasti sv.
Atanazij in sv. Bazilij.
Po izpovedi vere v Očeta, Sina in Svetega Duha
sledi izpoved vere v odrešenjsko zveličavno delo treh božjih oseb. Tu
izpovedujemo to, kar je Bog za nas storil.
Njegovo prvo darilo je Cerkev. Ker je delo Boga
ostaja v marsičem skrivnostna. Ker je sveta in katoliška prinaša celemu svetu
odrešenje. Je občestvo svetih, saj v njej nihče ne živi in umrje sam (2 Kor
5,14-15)
Po krstu in spovedi nam Cerkev posreduje
odpuščanje grehov, ki nam ga na prošnjo Sina podarja Oče. Sveti Duh pa nam
pomaga, da moramo tudi drug drugemu odpuščati in živeti spravljeni med seboj in
Bogom.
Kot krona vsega pa sta naše vstajenje in večno
življenje. To pa je tudi končni cilj vse naše vere, brez katerega bi bilo naše
upanje prazno (1Kor 15,12-19).
-----
Viri:
Sveto pismo SSP. 1997. Ljubljana: Svetopisemska družba Slovenije.
Wikipedia. Prevzeto 27. april 2013 iz
sl.wikipedia.org
Ljubljana, Nadškofija. 24. april 2013. Apostolska veroizpoved. Prevzeto
2. maj 2013 iz http://nadskofija-ljubljana.si/:
http://nadskofija-ljubljana.si/
Sterle, A. 1977. Vera Cerkve. Celje: MD.
von Balthasar, H. U. 2009. Credo: meditacije o apostolsko veroizpovedi. Lj:
Družina.
Simon Virant