Apostolska veroizpoved
1. Kontekst
Apostolska veroizpoved je, kot že ime samo nakazuje, najstarejša oblika veroizpovedi v Cerkvi. Tako se imenuje, ker velja za povzetek vere, ki so jo izpovedovali apostoli. Gre za izpoved vere pri krstu in ji pripisujemo največjo avtoriteto. »Je to veroizpoved, ki jo ohranja rimska Cerkev, tista, v kateri je imel svoj sedež prvak apostolov Peter in kamor je prinesel skupno misel.« (KKC, 194). Iz tega besedila se razvije izpoved trinitarične vere, ki jo najdemo zapisano v papirusu Dȇr- Balyzéh s konca 2. stoletja (Strle 1977, 463).
Ta čas pa se povezuje s tistim obdobjem, ko se je v Cerkvi govorilo o »regula fidei« ali »pravilu vere«, kar pomeni, da so kristjani želeli obliko veroizpovedi določiti tako, da bi vzdržala resnico vsebine, ki so jo (verjetno po ustnem izročilu) Cerkvi zaupali in predali apostoli (Balthasar 2009, 64). Legende, da so apostolsko vero sestavili apostoli sami tako, da je vsak povedal oz. dodal en stavek, in to kmalu po Gospodovem vnebohodu, zgodovinsko ne moremo utemeljiti. Lahko pa rečemo, da je veroizpoved imenovana po apostolih zato, ker resnice Apostolske veroizpovedi zagotovo spadajo k tisti veri, ki so jo v prvi Cerkvi oznanjali apostoli (Strle 1977, 464). Vsebina Apostolske veroizpovedi izhaja iz samega Svetega pisma, iz Matejevega evangelija, ko Jezus naroči apostolom: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha« (Mt 28,19). Vsebino vere tako sestavljajo kristološke in trinitarične trditve, ki so jo izrekali krščenci, saj velja za krstno veroizpoved.
Današnja oblika Apostolske veroizpovedi je prišla v rabo vseh krščanskih konfesij na Zahodu v 9. stoletju. Takrat jo je Karel Veliki dejansko uzakonil, saj jo je vključil v državni zakonik. Razvoj kristološkega dela veroizpovedi poznajo predvsem cerkveni očetje: Ignacij Antiohijski (zač. 2. stol.), Justin (2. stol.) in Irenej Lyonski (3. stol.) (Strle 1977, 463). Ime »Symbolum Apostolorum« se pojavi okoli leta 400, dokončno se besedilo izoblikuje v 5. stoletju, v 10. stoletju pa jo je cesar Oton Veliki v Rimu uvede kot krstno izpoved namesto nicejsko-carigrajske veroizpovedi (Küng 1995, 16).
2. PROBLEMATIKA, NA KATERO ODGOVARJA APOSTOLSKA VEROIZPOVED
Oblikovanje veroizpovedi v prvi Cerkvi izhaja iz potrebe po tem, da iz Svetega pisma in apostolske tradicije izbere to, kar je za kristjana v krščanski veri obvezujoče verovati. Tako je bilo iz celotnega Svetega pisma izbrano tisto, kar je bilo najpomembnejše in je skupaj sestavljalo en sam nauk vere.
Izhajajoč iz potrebe po tem, je nastal »símbol vere«, ki je povzetek temeljnih resnic vere z namenom, da je prepoznavno znamenje krščanske skupnosti najprej med kristjani v občestvu in tudi pred svetom. Zato te veroizpovedi ne smemo imeti za zastarelo ali nekoristno, že zaradi njene avtoritete in predvsem zaradi njene koristnosti v prvi in današnji Cerkvi (KKC 186, 193).
3. RAZLAGA POSAMEZNIH DELOV
»Verujem v Boga, Očeta vsemogočnega, stvarnika nebes in zemlje«:
Verovati v Boga ne pomeni verovati v Sveto pismo (ampak v tistega, ki nam ga Sveto pismo razodeva), ne v tradicijo (ampak v tistega, ki ga tradicija posreduje), ne v Cerkev (ampak v tistega, ki ga Cerkev oznanja),temveč v Boga, ki je »prvi in poslednji« (Iz 44,6), začetek in cilj vsega (Küng 1995, 22). »Credo se začenja z Bogom Očetom, ker je Oče prva oseba presvete Trojice; naš simbol se začne s stvarjenjem nebes in zemlje, ker je stvarjenje začetek in temelj vseh Božjih del« (KKC 198).
»in v Jezusa Kristusa, Sina njegovega edinega, Gospoda našega«:
Ime Jezusa nam razodeva, da je v Sinu navzoče Božje ime, ki prinaša zveličanje (KKC 432). Božji Sin, pa je že od začetka središče apostolske vere, ki jo je najprej izpovedal Peter kot temelj Cerkve.
»ki je bil spočet od Svetega Duha, rojen iz Marije Device«:
Jezus Kristus, se ne učloveči sam. Ne vzame si sam človeške narave (kar kaže na začetek njegove pokorščine), ampak pusti, da ga Sveti Duh kot »seme« od Očeta v Marijino deviško naročje (Balthasar 2009, 19). »Bog je Marijo, da bi postala Odrešenikova mati, 'obogatil z darovi, vrednimi takšne naloge'« (KKC 490).
»trpel pod Poncijem Pilatom, križan bil, umrl in bil v grob položen, šel pred pekel.«:
Jezus je brez omejevanja vse prepuščal Očetu. Tudi »uro in oblast teme« (Lk 22, 53), v kateri je bil križan za naše grehe, trpel še posebej ob občutju, da ga je Oče zapustil. Umrl je z izročitvijo svojega duha v roke Odsotnega. Bil je resnično mrtev in pokopan, tako je sklenil življenjsko usodo kakor sleherni človek. V predpeklu, ki pomeni dejansko izgubo slehernega stika z Bogom in soljudmi, tam Jezus oznanja ljubezen mrtvim. Ko je Kristus sestopil v ta kraj, je odprl dostop k Očetu (Balthasar 2009, 25-27).
»tretji dan od mrtvih vstal«:
Izkazana je Očetova vsemogočnost, a ker je Sveti Duh od Očeta in Sina posredoval celotno odrešenjsko delo je mogoče obuditev od mrtvih pripisovati tudi njemu (skupaj z Očetom) ( Balthasar 2009, 30). Vstajenje je tako delo Svete Trojice.
»šel v nebesa, sedi na desnici Boga Očeta vsemogočnega.«:
Jezus se je vrnil k izhodišču svojega poslanstva. Na desnici izraža počastitev, prav tako tudi podoba sedenja pri Očetovem veličastvu. (Balthasar 2009, 34). Sedaj »vlada kot kralj, dokler ne položi vseh sovražnikov pod svoje noge« (1 Kor 15,25).
»Od ondod bo prišel sodit žive in mrtve.«:
»Kristus je umrl in oživel prav zato, da bi gospodoval mrtvim in živim« (Rim 14,9). To je čas pričakovanja in čuječnosti. Jezus je napovedal sodbo in poslednji dan, ko bo osvetljeno delovanje vsakogar in skrivnosti srca (KKC 678).
»Verujem v Svetega Duha«:
Sveti Duh, ki ga Kristus, glava, razliva v svoje ude, oživlja in posvečuje Cerkev. To je zakrament občestva svete Trojice in ljudi (KKC 727). »Sveti Duh je torej tista nevidna božja moč in božja oblast, ki deluje stvariteljsko, pa tudi uničevalno, za življenje ali za sodbo, ki v stvarstvu deluje ravno tako, kot v zgodovini, v Izraelu kot pozneje tudi v krščanskih občestvih« (Küng 1995, 178).
»v sveto katoliško Cerkev, občestvo svetnikov«:
Ne pomeni verovati v neko institucijo moči in svetnega vladanja. Vedno se Cerkev v veroizpovedi pojavlja v kontekstu vere Svetega Duha, ki deluje znotraj te skupnosti ljudi. Cerkev je skupnost teh, ki verujejo v Jezusa Kristusa. Katoliška Cerkev ne pomeni nikakršne konfesionalne Cerkve, ampak pomeni celotno, splošno, vseobsegajočo Cerkev. Sveta Cerkev pa je v toliko, v kolikor izhajamo iz postavke, da jo je ustanovil naš Gospod Jezus Kristus in je sveta toliko, kolikor se verniki sami trudimo za svetost. Občestvo svetnikov ima dvojni pomen: soudeleženost pri zemeljski svetosti Cerkve (zakramenti), ali soudeleženost v nebeški Cerkvi z mučenci in pravičnimi. Tu se bolj razume drugi pomen! (Küng 1995, 189-202).
»odpuščanje grehov«:
Krst je učinkovit za odpuščanje grehov, ki preko spovedi in evharistije postane znova učinkovit. Odpuščanje krivde pa Bog terja od vsakega vernika (Mr 11,25).
»vstajenje mesa in večno življenje.«:
Naša izpoved v vstajenje mesa se utemeljuje v izpričanosti, da se je Gospod po vstajenju prikazoval telesno in hkrati ne več vezan na zakonitost našega časa, prostora ampak svoboden. Ko Jezus pokaže rane, nam da dokaz, da je z njim poveličano tudi vse zemeljsko trpljenje. Večno življenje je tisto najvišje, v kar kot kristjani smemo upati (Balthasar 2009, 56). Saj sam Jezus pravi: »Kdor vame veruje, bo živel, tudi, če umre« (Jn 11,25).
Literatura:
· Katekizem katoliške Cerkve. Ljubljana : Slovenska škofovska konferenca, 1993.
· Strle, Anton. Vera Cerkve. Celje: MD, 1977.
· Balthasar, Hans Urs von. Credo. Meditacije o apostolski veroizpovedi. Ljubljana: Družina, 2009.
· Küng, Hans. Credo. Razlaga vere za naš čas. Petrovče: Založba Znamenje, 1995.
Štefan Hosta
Apostolska veroizpoved je, kot že ime samo nakazuje, najstarejša oblika veroizpovedi v Cerkvi. Tako se imenuje, ker velja za povzetek vere, ki so jo izpovedovali apostoli. Gre za izpoved vere pri krstu in ji pripisujemo največjo avtoriteto. »Je to veroizpoved, ki jo ohranja rimska Cerkev, tista, v kateri je imel svoj sedež prvak apostolov Peter in kamor je prinesel skupno misel.« (KKC, 194). Iz tega besedila se razvije izpoved trinitarične vere, ki jo najdemo zapisano v papirusu Dȇr- Balyzéh s konca 2. stoletja (Strle 1977, 463).
Ta čas pa se povezuje s tistim obdobjem, ko se je v Cerkvi govorilo o »regula fidei« ali »pravilu vere«, kar pomeni, da so kristjani želeli obliko veroizpovedi določiti tako, da bi vzdržala resnico vsebine, ki so jo (verjetno po ustnem izročilu) Cerkvi zaupali in predali apostoli (Balthasar 2009, 64). Legende, da so apostolsko vero sestavili apostoli sami tako, da je vsak povedal oz. dodal en stavek, in to kmalu po Gospodovem vnebohodu, zgodovinsko ne moremo utemeljiti. Lahko pa rečemo, da je veroizpoved imenovana po apostolih zato, ker resnice Apostolske veroizpovedi zagotovo spadajo k tisti veri, ki so jo v prvi Cerkvi oznanjali apostoli (Strle 1977, 464). Vsebina Apostolske veroizpovedi izhaja iz samega Svetega pisma, iz Matejevega evangelija, ko Jezus naroči apostolom: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha« (Mt 28,19). Vsebino vere tako sestavljajo kristološke in trinitarične trditve, ki so jo izrekali krščenci, saj velja za krstno veroizpoved.
Današnja oblika Apostolske veroizpovedi je prišla v rabo vseh krščanskih konfesij na Zahodu v 9. stoletju. Takrat jo je Karel Veliki dejansko uzakonil, saj jo je vključil v državni zakonik. Razvoj kristološkega dela veroizpovedi poznajo predvsem cerkveni očetje: Ignacij Antiohijski (zač. 2. stol.), Justin (2. stol.) in Irenej Lyonski (3. stol.) (Strle 1977, 463). Ime »Symbolum Apostolorum« se pojavi okoli leta 400, dokončno se besedilo izoblikuje v 5. stoletju, v 10. stoletju pa jo je cesar Oton Veliki v Rimu uvede kot krstno izpoved namesto nicejsko-carigrajske veroizpovedi (Küng 1995, 16).
2. PROBLEMATIKA, NA KATERO ODGOVARJA APOSTOLSKA VEROIZPOVED
Oblikovanje veroizpovedi v prvi Cerkvi izhaja iz potrebe po tem, da iz Svetega pisma in apostolske tradicije izbere to, kar je za kristjana v krščanski veri obvezujoče verovati. Tako je bilo iz celotnega Svetega pisma izbrano tisto, kar je bilo najpomembnejše in je skupaj sestavljalo en sam nauk vere.
Izhajajoč iz potrebe po tem, je nastal »símbol vere«, ki je povzetek temeljnih resnic vere z namenom, da je prepoznavno znamenje krščanske skupnosti najprej med kristjani v občestvu in tudi pred svetom. Zato te veroizpovedi ne smemo imeti za zastarelo ali nekoristno, že zaradi njene avtoritete in predvsem zaradi njene koristnosti v prvi in današnji Cerkvi (KKC 186, 193).
3. RAZLAGA POSAMEZNIH DELOV
»Verujem v Boga, Očeta vsemogočnega, stvarnika nebes in zemlje«:
Verovati v Boga ne pomeni verovati v Sveto pismo (ampak v tistega, ki nam ga Sveto pismo razodeva), ne v tradicijo (ampak v tistega, ki ga tradicija posreduje), ne v Cerkev (ampak v tistega, ki ga Cerkev oznanja),temveč v Boga, ki je »prvi in poslednji« (Iz 44,6), začetek in cilj vsega (Küng 1995, 22). »Credo se začenja z Bogom Očetom, ker je Oče prva oseba presvete Trojice; naš simbol se začne s stvarjenjem nebes in zemlje, ker je stvarjenje začetek in temelj vseh Božjih del« (KKC 198).
»in v Jezusa Kristusa, Sina njegovega edinega, Gospoda našega«:
Ime Jezusa nam razodeva, da je v Sinu navzoče Božje ime, ki prinaša zveličanje (KKC 432). Božji Sin, pa je že od začetka središče apostolske vere, ki jo je najprej izpovedal Peter kot temelj Cerkve.
»ki je bil spočet od Svetega Duha, rojen iz Marije Device«:
Jezus Kristus, se ne učloveči sam. Ne vzame si sam človeške narave (kar kaže na začetek njegove pokorščine), ampak pusti, da ga Sveti Duh kot »seme« od Očeta v Marijino deviško naročje (Balthasar 2009, 19). »Bog je Marijo, da bi postala Odrešenikova mati, 'obogatil z darovi, vrednimi takšne naloge'« (KKC 490).
»trpel pod Poncijem Pilatom, križan bil, umrl in bil v grob položen, šel pred pekel.«:
Jezus je brez omejevanja vse prepuščal Očetu. Tudi »uro in oblast teme« (Lk 22, 53), v kateri je bil križan za naše grehe, trpel še posebej ob občutju, da ga je Oče zapustil. Umrl je z izročitvijo svojega duha v roke Odsotnega. Bil je resnično mrtev in pokopan, tako je sklenil življenjsko usodo kakor sleherni človek. V predpeklu, ki pomeni dejansko izgubo slehernega stika z Bogom in soljudmi, tam Jezus oznanja ljubezen mrtvim. Ko je Kristus sestopil v ta kraj, je odprl dostop k Očetu (Balthasar 2009, 25-27).
»tretji dan od mrtvih vstal«:
Izkazana je Očetova vsemogočnost, a ker je Sveti Duh od Očeta in Sina posredoval celotno odrešenjsko delo je mogoče obuditev od mrtvih pripisovati tudi njemu (skupaj z Očetom) ( Balthasar 2009, 30). Vstajenje je tako delo Svete Trojice.
»šel v nebesa, sedi na desnici Boga Očeta vsemogočnega.«:
Jezus se je vrnil k izhodišču svojega poslanstva. Na desnici izraža počastitev, prav tako tudi podoba sedenja pri Očetovem veličastvu. (Balthasar 2009, 34). Sedaj »vlada kot kralj, dokler ne položi vseh sovražnikov pod svoje noge« (1 Kor 15,25).
»Od ondod bo prišel sodit žive in mrtve.«:
»Kristus je umrl in oživel prav zato, da bi gospodoval mrtvim in živim« (Rim 14,9). To je čas pričakovanja in čuječnosti. Jezus je napovedal sodbo in poslednji dan, ko bo osvetljeno delovanje vsakogar in skrivnosti srca (KKC 678).
»Verujem v Svetega Duha«:
Sveti Duh, ki ga Kristus, glava, razliva v svoje ude, oživlja in posvečuje Cerkev. To je zakrament občestva svete Trojice in ljudi (KKC 727). »Sveti Duh je torej tista nevidna božja moč in božja oblast, ki deluje stvariteljsko, pa tudi uničevalno, za življenje ali za sodbo, ki v stvarstvu deluje ravno tako, kot v zgodovini, v Izraelu kot pozneje tudi v krščanskih občestvih« (Küng 1995, 178).
»v sveto katoliško Cerkev, občestvo svetnikov«:
Ne pomeni verovati v neko institucijo moči in svetnega vladanja. Vedno se Cerkev v veroizpovedi pojavlja v kontekstu vere Svetega Duha, ki deluje znotraj te skupnosti ljudi. Cerkev je skupnost teh, ki verujejo v Jezusa Kristusa. Katoliška Cerkev ne pomeni nikakršne konfesionalne Cerkve, ampak pomeni celotno, splošno, vseobsegajočo Cerkev. Sveta Cerkev pa je v toliko, v kolikor izhajamo iz postavke, da jo je ustanovil naš Gospod Jezus Kristus in je sveta toliko, kolikor se verniki sami trudimo za svetost. Občestvo svetnikov ima dvojni pomen: soudeleženost pri zemeljski svetosti Cerkve (zakramenti), ali soudeleženost v nebeški Cerkvi z mučenci in pravičnimi. Tu se bolj razume drugi pomen! (Küng 1995, 189-202).
»odpuščanje grehov«:
Krst je učinkovit za odpuščanje grehov, ki preko spovedi in evharistije postane znova učinkovit. Odpuščanje krivde pa Bog terja od vsakega vernika (Mr 11,25).
»vstajenje mesa in večno življenje.«:
Naša izpoved v vstajenje mesa se utemeljuje v izpričanosti, da se je Gospod po vstajenju prikazoval telesno in hkrati ne več vezan na zakonitost našega časa, prostora ampak svoboden. Ko Jezus pokaže rane, nam da dokaz, da je z njim poveličano tudi vse zemeljsko trpljenje. Večno življenje je tisto najvišje, v kar kot kristjani smemo upati (Balthasar 2009, 56). Saj sam Jezus pravi: »Kdor vame veruje, bo živel, tudi, če umre« (Jn 11,25).
Literatura:
· Katekizem katoliške Cerkve. Ljubljana : Slovenska škofovska konferenca, 1993.
· Strle, Anton. Vera Cerkve. Celje: MD, 1977.
· Balthasar, Hans Urs von. Credo. Meditacije o apostolski veroizpovedi. Ljubljana: Družina, 2009.
· Küng, Hans. Credo. Razlaga vere za naš čas. Petrovče: Založba Znamenje, 1995.
Štefan Hosta