Epifanijeva veroizpoved
1. Življenjepis
Epifanij se je rodil v Palestini okoli leta 315. V želji po čim boljšem znanju svetih spisov se je v mladosti učil hebrejščine, egiptovskega in sirskega jezika, grščine ter latinščine. [Po tradiciji mu je to znanje omogočil neki judovski učitelj; po tej isti tradiciji naj bi se tako iz judovstva spreobrnil v kristjana pri 16 letih ter tako bil edini izmed znanih spreobrnjenih učenih Judov (poleg sv. Pavla) ter cerkvenih očetov, ki so bili sicer vsi bodisi otroci krščanskih staršev bodisi spreobrnjeni pogani/helenisti. Vsekakor je kmalu postal menih v Egiptu. Leta 333 je šel v rodno Palestino, kjer je imel za duhovnega očeta sv. Hilarija. Postane duhovnik in tam živi okoli 30 let. Okoli leta 367 je postal škof v glavnem mestu otoka Cipra, a je kljub temu nosil meniško obleko; vsake toliko je šel v Palestino kot (bivši) predstojnik na ˝vizitacije˝. Za mnoge je postal ikona svetništva, bil je zelo dober govornik, zagovornik Marijinih pobožnostih, v svojih delih pa je teološko nasprotoval predvsem arianizmu. Po 36 letih škofovstva je na potovanju umrl leta 403 (isto leto kot Janez Krizostom), po nekaj dneh pa so ga pokopali 12. maja. Ta dan Cerkev praznuje njegov spomin.
2. Delo
Sedmi ekumenski koncil je poimenoval sv. Epifanija kot očeta in učitelja Cerkve. Najbolj znana so njegova tri dela. Ancoratus, ki je predvsem ekspozicija teologije Svete Trojice, učlovečenja ter vstajenja. V tem delu napiše dve veroizpovedi, daljšo in krajšo verzijo, ki vsebuje dodatke z drugega ekumenskega koncila (Carigrad).
Drugi dve deli sta Panarion ter njegova krajša verzija Anacephalaeosis, znano pod imenom Zavrnitev vseh krivoverstev, ki je nastajalo med letoma 374 ter 377. Razdeljeno v ˝knjige˝ opiše 80 herezij, 30 jih je proti osebi Jezusa Kristusa, 60 pa glede krščanskega nauka. Napisal je tudi mnogo pisem, kjer njegov slog pisanja lahko zgleda kot prenagljen in brezobziren. Vendar je to razumljivo, saj je kot škof moral paziti na pravovernost svojih vernikov.
3. Umestitev v čas
Glavna herezija v začetku 4. stoletja je bil arianizem. Epifanij v svojem delu Panariju poroča, da se je arianski spor začel, ko je shizmatični škof Melecij aleksandrijskega škofa Aleksandra opozoril, kako nesprejemljivo je to, kar uči duhovnik Arij. »Zagovarjal je poseben položaj Očeta v okviru Svete Trojice ter zatrjeval, da je le Oče nerojen, nenastal, večen in brez začetka ter tako edini pravi Bog.«
Cesar je potem leta 325 sklical koncil v Niceji, ki je Arija obsodil, vendar je le-ta pobegnil in širil drugod svoj nauk. Leta 328 je po smrti aleksandrijskega škofa Aleksandra le-tega nasledil Atanazij. Ta škof je v obdobju med dvema konciloma branil pravo vero, zaradi tega je bil tudi petkrat izgnan. Znan pa je predvsem po zapisu Življenjepis sv. Antona, pa tudi De Incarnatione (O učlovečenju, kjer poudarja, da Sin ni prav nič manj od Očeta). Začel je z uporabo t.i. logos-sarx kristologije, ki pa jo nadaljuje Apolinarij. On je tako močno ugovarjal arijancem, da je njegov nauk zašel v kristološko zmoto.
Zaradi vse večje zmede je bilo leta 381 sklicano zborovanje škofov v Carigradu. Tu obsodijo arianizem ter apolinarizem. Na tem koncilu tako razložijo pojme homoousios ter hypostasis ter še mnoge druge… Kar je najpomembnejše za našega Epifanija ter njegovo veroizpoved je, da so na koncilu sprejeli nicejsko veroizpoved ter ji dodali »rojen iz Device Marije in se je učlovečil«.
4. Veroizpoved
4.1. Krajša
Krajša oblika Epifanijeve veroizpovedi je zanimiva prav zaradi dobesednega ujemanja z Nicejsko veroizpovedjo, čeprav bolj po pomenu kot pa po obliki, saj je izdelana ˝črka po črki˝ iz nicejsko-carigrajske izpovedi (leta 381).
Besedilo vere, ki sledi besedam »verujemo v Svetega Duha«, obstaja že pred letom 374 (pri Cirilu leta 348) in celo na zahodu pri Tertulijanu in Ireneju. »Tako se zdi, da so dodatki k nicejski veroizpovedi, medtem ko so zagotovo obstajali nekaj let pred letom 381, in so bili mnogi dodani ob koncilu v Konstantinoplu, kljub temu niso bili splošno sprejeti do leta 451« (Schaff 1999, 35), ko poteka četrti ekumenski koncil v Kalcedonu.
4.2. Daljša
»Verujemo v enega Boga, vsemogočnega Očeta, stvarnika vseh nevidnih in vidnih stvari; in v
enega Gospoda, Jezusa Kristusa, Sina Božjega, edinega, rojenega iz Očeta, to je iz Očetovega bistva; Boga od Boga, luč od luči, pravega Boga od pravega Boga, rojenega, neustvarjenega; ki je enega bistva z Očetom, in je po njem vse ustvarjeno, kar je v nebesih in kar je na zemlji, vidne in nevidne stvari, ki je zaradi nas ljudi in zaradi našega zveličanja prišel in postal meso, to se pravi, popolnoma bil rojen iz Marije, vedno device, po Svetem Duhu; postal je človek, to je, privzel si je
popolno človeško naravo, dušo, telo in duha ter vse, kar spada k človeku, razen greha, ne da bi prišel iz moževega semena, in ne da bi tako rekoč prebival v človeku, temveč je k samemu sebi izoblikoval meso za eno sveto enoto; ne na tak način, kakor je navdihoval preroke in v njih govoril ter deloval, marveč tako, da je popolnoma postal človek. »Beseda je namreč postala meso«, ne da bi se podvrgla kakemu predrugačenju ali da bi svoje božanstvo spremenila v človeško naravo; povezala jo je marveč v enoto s svojim svetim in popolnim božanstvom.
Eden je namreč Gospod Jezus Kristus, ne dva, isti je Bog, isti je Gospod, isti je Kralj.Isti, ki je trpel v mesu, je vstal, je šel v nebesa s svojim telesom, sedi v slavi na Očetovi desnici in bo prišel z istim telesom v slavi sodit žive in mrtve; in njegovega kraljestva ne bo konca.
In verujemo v Svetega Duha, ki je govoril v postavi in pridigal po prerokih ter prišel dol ob Jordanu; ki je govoril v apostolih in prebiva v svetih. V tem smislu verujemo Vanj: on je Sveti Duh. Duh božji, popoln Duh, Duh Tolažnik, neustvarjen, izhajajoč od Očeta in prejemajoč od Sina – vanj verujemo. Verujemo tudi v eno katoliško in apostolsko Cerkev in v en krst pokore; v vstajenje mrtvih in pravično sodbo za duše in telesa; v kraljestvo nebes in v večno življenje. Tiste pa, ki trdijo, da je bil čas, ko Sina ali Svetega Duha ni bilo, ali da sta nastala iz nič ali katere druge podstati ali bistva [hypostaseos e ousias]; pa tudi tiste, ki pravijo, da sta Sin božji ali Sveti Duh podvržena podrugačenju ali spremenljivosti – vse te katoliška in apostolska Cerkev, vaša in naša mati, izobčuje. Prav tako izobčujemo tiste, ki ne priznavajo vstajenja mrtvih, kakor tudi vsa krivoverstva, ki se ne skladajo s to sveto vero. Ker vi, preljubi in vaši otroci tako verujete in ker hočete spolnjevati zapovedi, ki slede iz tega, upamo, da za nas molite, da bi mi vedno imeli deležpri občestvu te vere v zvestem spolnjevanju vseh njenih zapovedi. molite za nas, vi in vsakdo, ki izpoveduje to vero in se drži Gospodovih zapovedi v Kristusu Jezusu, našem Gospodu, po katerem in s katerim bodi čast Očetu s Svetim Duhom na vse veke. Amen.«
Podčrtani deli se razlikujejo od nicejsko-carigrajskega obrazca.
Druga formula je njegov ˝izdelek˝, saj bi lahko rekli, da je razširjena ali parafraza (t.j. razlaga z drugimi besedami) nicejske veroizpovedi. Vsebuje namreč nekaj dodanih fraz proti heretičnim prepričanjem, še posebej proti apolinarizmu in pnevmatomahom. To je vpeljal predvsem iz naslednjega razloga: Ker »so se v zadnjih desetih letih (do l. 374) pojavile mnoge herezije, moramo vsi pravoverni škofje – za ves svet in za vso sveto Katoliško Cerkev, še posebej za tiste, ki prihajajo k svetemu krstu – narediti veroizpoved, ki bo soglasna z vero prejšnjih trdnih svetih očetov.
Veroizpoved je bila tako najverjetneje namenjena za spreobrnjence od Apolinarija, pnevmatomahov ter iz Origenovih herezij.
Zaradi svoje dolžine verjetno ni bila pogosto rabljena, vendar je bila za tiste ˝skrajne primere˝, ko so se morali ti spreobrnjenci dokazovati svojo prevo vero.
VIRI:
http://www.ewtn.com/library/MARY/EPIPHAN.HTM
http://www.ccel.org/ccel/schaff/creeds2.iii.i.xii.html
http://oca.org/saints/lives/2013/05/12/101356-st-epiphanius-the-bishop-of-cyprus
Tine Povirk