Nicejsko-carigrajska veroizpoved
1. Besedilo veroizpovedi
Verujem v enega Boga,
Očeta vsemogočnega,
Stvarnika nebes in zemlje,
vseh vidnih in nevidnih stvari.
In v enega Gospoda Jezusa Kristusa,
edinorojenega Sina božjega,
ki je rojen pred vsemi veki
in je Bog od Boga, Luč od Luči, pravi Bog od pravega Boga,
rojen, ne ustvarjen, enega bistva z Očetom
in je po njem vse ustvarjeno,
ki je zaradi nas ljudi in zaradi našega zveličanja
prišel iz nebes.
In se je utelesil po Svetem Duhu
iz Marije Device in postal človek.
Bil je tudi križan za nas, pod Poncijem Pilatom je trpel
in bil v grob položen.
In tretji dan je od mrtvih vstal, po pričevanju Pisma.
In je šel v nebesa, sedi na Očetovi desnici.
In bo spet prišel v slavi
sodit žive in mrtve;
in njegovemu kraljestvu ne bo konca.
Verujem v Svetega Duha,
Gospoda, ki oživlja.
Ki izhaja iz Očeta (in Sina).
Ki ga z Očetom in Sinom mólimo in slavimo.
Ki je govoril po prerokih.
In [v] eno, sveto, katoliško in apostolsko Cerkev.
Priznavam en krst v odpuščanje grehov.
In pričakujem vstajenja mrtvih.
In življenja v prihodnjem veku.
Amen.
2. Kontekst nastanka
Nicejsko-carigrajska veroizpoved je rezultat koncila v Carigradu leta 381, ki je potrdil sklepe nicejskega koncila iz leta 325. Cerkveni zbor v Carigradu je sklical cesar Teodozij, da bi odgovoril na krivoverstva in zmote, ki so se pojavljale v tedanji Cerkvi.
Koncil ponovno zavrne arianizem, ki napačno razlaga Kristusovo naravo, ter macedonianizem in fotinizem, ki Svetemu Duhu odrekata božansko naravo.
Veroizpoved je pravzaprav vzeta iz ene od krstnih veroizpovedi na Vzhodu, kot "nicejsko-carigrajska" pa je bila poimenovana šele v 16. stoletju.
3. Problematika, na katero odgovarja
Arianizem se je kljub obsodbi na nicejskem koncilu še vedno širil, zato ga je bilo potrebno ponovno zavrniti. S tem ko arijanski nauk taji "istobistvenost" Sina z Očetom, prihaja v nasprotje s katoliškim umevanjem medsebojnega razmerja božjih oseb. Ta zmota je sicer bila zavrnjena že z nicejsko veroizpovedjo, a je v nicejsko-carigrajski dopolnjena z izjavo o Svetem Duhu, saj je bilo potrebno odgovoriti tudi na krivoverstva o Svetem Duhu, ki so izhajale iz arijanskega nauka.
Macedonianizem in fotinizem sta Arijevo zmotno učenje prenesla na Svetega Duha, ki naj bi tako bil le stvar ali srednje bitje med Stvarnikom in stvarjo. "Pnevmatomahi" so osebi Svetega Duha odrekali božansko naravo.
4. Razlaga novosti v veroizpovedi
Pomemben del nicejsko-carigrajske veroizpovedi je izjava o Svetem Duhu. V njeni predhodnici, nicejski veroizpovedi, je o Svetem Duhu rečeno zelo malo, omenjen je le v enem stavku (»In v Svetega Duha.«). Ta stavek je tu razširjen in dopolnjen: »Verujem v Svetega Duha,Gospoda, ki oživlja. Ki izhaja iz Očeta (in Sina). Ki ga z Očetom in Sinom mólimo in slavimo. Ki je govoril po prerokih.« Sveti Duh je imenovan za "Gospoda, ki oživlja", torej ga kot "oživljevalca" potrebno slaviti kot pravi izvir božjega življenja milosti v človeku. Veroizpoved potrjuje, da je Sveti Duh v pravem pomenu iz Očeta, iz Božjega bistva in je pravi Bog. Sveti Duh vse more in vse ve in je povsod pričujoč kakor tudi Sin in Oče. Sveti Duh ni stvar in ni ustvarjen od Sina. Svetemu Duhu pripada molitev in slavljenje enako kakor Sinu in Očetu. V Bogu so tri osebe: Oče in Sin in Sveti Duh, ki imajo eno božjo naravo; v vsaki od treh oseb je celotno, nedeljeno božanstvo. A med tremi božjimi osebami obstoji razlika. Temelj teh razlik so medsebojni odnosi treh oseb na osnovi njihovega izhajanja. Oče ima božjo naravo iz sebe, Sin izhaja od Očeta v večnem rojstvu oz. rojevanju, Sveti Duh izhaja od Očeta in Sina kot enega počela.
Sveti Duh je prvič omenjen v stavku: »In se je utelesil po Svetem Duhu iz Marije Device in postal človek.« Gre za poudarjanje Jezusove narave, hkrati pa tudi za veljavnost Svetega Duha, kot enakega Očetu in Sinu. Omenjena je tudi Marija Devica, ki je nicejska veroizpoved ne navaja.
Posebno vlogo v nicejsko-carigrajski veroizpovedi ima beseda "filioque" (in Sina ali skupaj s Sinom). Te besede v prvotni, originalni veroizpovedi ni bilo, a so jo kmalu začeli dodajati. Prva uporaba je zabeležena v Španiji leta 447, da bi poudarili razliko med krščanstvom in arianizmom, ki so mu pripadali vizigotski plemiči. Uporaba veroizpovedi z dodano besedo se je razširila v Francijo in nato še po ostali Evropi, v veroizpoved Rimokatoliške cerkve pa je bila uradno sprejeta na koncilu v Lyonu leta 1274. Pomembno vlogo je beseda "filioque" imela v razkolu med vzhodnim in zahodnim krščanstvom. Bila je ena izmed pomembnih točk razhajanja, čeprav je v resnici šlo le za lingvistični spor, ne pa za drugačno verovanje. Ta spor danes velja za rešenega.
Nicejsko-carigrajska veroizpoved dodaja še tudi en odstavek, ki ga v nicejski veroizpovedi ni, in sicer: »In [v] eno, sveto, katoliško in apostolsko Cerkev. Priznavam en krst v odpuščanje grehov. In pričakujem vstajenja mrtvih. In življenja v prihodnjem veku.«
Viri:
Strle, Anton. 1997. Vera Cerkve : dokumenti cerkvenega učiteljstva. Celje : Mohorjeva družba. Zbirka Teološki priročniki; 2. Str. 125-143; 464.
Wikipedija – prosta enciklopedija. 2006. Nicejsko-carigrajska veroizpoved. 21. december.
http://sl.wikipedia.org/wiki/Nicejsko-carigrajska_veroizpoved (pridobljeno 13. maja 2013)
Maja Šumrada
Verujem v enega Boga,
Očeta vsemogočnega,
Stvarnika nebes in zemlje,
vseh vidnih in nevidnih stvari.
In v enega Gospoda Jezusa Kristusa,
edinorojenega Sina božjega,
ki je rojen pred vsemi veki
in je Bog od Boga, Luč od Luči, pravi Bog od pravega Boga,
rojen, ne ustvarjen, enega bistva z Očetom
in je po njem vse ustvarjeno,
ki je zaradi nas ljudi in zaradi našega zveličanja
prišel iz nebes.
In se je utelesil po Svetem Duhu
iz Marije Device in postal človek.
Bil je tudi križan za nas, pod Poncijem Pilatom je trpel
in bil v grob položen.
In tretji dan je od mrtvih vstal, po pričevanju Pisma.
In je šel v nebesa, sedi na Očetovi desnici.
In bo spet prišel v slavi
sodit žive in mrtve;
in njegovemu kraljestvu ne bo konca.
Verujem v Svetega Duha,
Gospoda, ki oživlja.
Ki izhaja iz Očeta (in Sina).
Ki ga z Očetom in Sinom mólimo in slavimo.
Ki je govoril po prerokih.
In [v] eno, sveto, katoliško in apostolsko Cerkev.
Priznavam en krst v odpuščanje grehov.
In pričakujem vstajenja mrtvih.
In življenja v prihodnjem veku.
Amen.
2. Kontekst nastanka
Nicejsko-carigrajska veroizpoved je rezultat koncila v Carigradu leta 381, ki je potrdil sklepe nicejskega koncila iz leta 325. Cerkveni zbor v Carigradu je sklical cesar Teodozij, da bi odgovoril na krivoverstva in zmote, ki so se pojavljale v tedanji Cerkvi.
Koncil ponovno zavrne arianizem, ki napačno razlaga Kristusovo naravo, ter macedonianizem in fotinizem, ki Svetemu Duhu odrekata božansko naravo.
Veroizpoved je pravzaprav vzeta iz ene od krstnih veroizpovedi na Vzhodu, kot "nicejsko-carigrajska" pa je bila poimenovana šele v 16. stoletju.
3. Problematika, na katero odgovarja
Arianizem se je kljub obsodbi na nicejskem koncilu še vedno širil, zato ga je bilo potrebno ponovno zavrniti. S tem ko arijanski nauk taji "istobistvenost" Sina z Očetom, prihaja v nasprotje s katoliškim umevanjem medsebojnega razmerja božjih oseb. Ta zmota je sicer bila zavrnjena že z nicejsko veroizpovedjo, a je v nicejsko-carigrajski dopolnjena z izjavo o Svetem Duhu, saj je bilo potrebno odgovoriti tudi na krivoverstva o Svetem Duhu, ki so izhajale iz arijanskega nauka.
Macedonianizem in fotinizem sta Arijevo zmotno učenje prenesla na Svetega Duha, ki naj bi tako bil le stvar ali srednje bitje med Stvarnikom in stvarjo. "Pnevmatomahi" so osebi Svetega Duha odrekali božansko naravo.
4. Razlaga novosti v veroizpovedi
Pomemben del nicejsko-carigrajske veroizpovedi je izjava o Svetem Duhu. V njeni predhodnici, nicejski veroizpovedi, je o Svetem Duhu rečeno zelo malo, omenjen je le v enem stavku (»In v Svetega Duha.«). Ta stavek je tu razširjen in dopolnjen: »Verujem v Svetega Duha,Gospoda, ki oživlja. Ki izhaja iz Očeta (in Sina). Ki ga z Očetom in Sinom mólimo in slavimo. Ki je govoril po prerokih.« Sveti Duh je imenovan za "Gospoda, ki oživlja", torej ga kot "oživljevalca" potrebno slaviti kot pravi izvir božjega življenja milosti v človeku. Veroizpoved potrjuje, da je Sveti Duh v pravem pomenu iz Očeta, iz Božjega bistva in je pravi Bog. Sveti Duh vse more in vse ve in je povsod pričujoč kakor tudi Sin in Oče. Sveti Duh ni stvar in ni ustvarjen od Sina. Svetemu Duhu pripada molitev in slavljenje enako kakor Sinu in Očetu. V Bogu so tri osebe: Oče in Sin in Sveti Duh, ki imajo eno božjo naravo; v vsaki od treh oseb je celotno, nedeljeno božanstvo. A med tremi božjimi osebami obstoji razlika. Temelj teh razlik so medsebojni odnosi treh oseb na osnovi njihovega izhajanja. Oče ima božjo naravo iz sebe, Sin izhaja od Očeta v večnem rojstvu oz. rojevanju, Sveti Duh izhaja od Očeta in Sina kot enega počela.
Sveti Duh je prvič omenjen v stavku: »In se je utelesil po Svetem Duhu iz Marije Device in postal človek.« Gre za poudarjanje Jezusove narave, hkrati pa tudi za veljavnost Svetega Duha, kot enakega Očetu in Sinu. Omenjena je tudi Marija Devica, ki je nicejska veroizpoved ne navaja.
Posebno vlogo v nicejsko-carigrajski veroizpovedi ima beseda "filioque" (in Sina ali skupaj s Sinom). Te besede v prvotni, originalni veroizpovedi ni bilo, a so jo kmalu začeli dodajati. Prva uporaba je zabeležena v Španiji leta 447, da bi poudarili razliko med krščanstvom in arianizmom, ki so mu pripadali vizigotski plemiči. Uporaba veroizpovedi z dodano besedo se je razširila v Francijo in nato še po ostali Evropi, v veroizpoved Rimokatoliške cerkve pa je bila uradno sprejeta na koncilu v Lyonu leta 1274. Pomembno vlogo je beseda "filioque" imela v razkolu med vzhodnim in zahodnim krščanstvom. Bila je ena izmed pomembnih točk razhajanja, čeprav je v resnici šlo le za lingvistični spor, ne pa za drugačno verovanje. Ta spor danes velja za rešenega.
Nicejsko-carigrajska veroizpoved dodaja še tudi en odstavek, ki ga v nicejski veroizpovedi ni, in sicer: »In [v] eno, sveto, katoliško in apostolsko Cerkev. Priznavam en krst v odpuščanje grehov. In pričakujem vstajenja mrtvih. In življenja v prihodnjem veku.«
Viri:
Strle, Anton. 1997. Vera Cerkve : dokumenti cerkvenega učiteljstva. Celje : Mohorjeva družba. Zbirka Teološki priročniki; 2. Str. 125-143; 464.
Wikipedija – prosta enciklopedija. 2006. Nicejsko-carigrajska veroizpoved. 21. december.
http://sl.wikipedia.org/wiki/Nicejsko-carigrajska_veroizpoved (pridobljeno 13. maja 2013)
Maja Šumrada