»Atanazijeva« veroizpoved
Naslov veroizpovedi zavaja, da je njen avtor sveti Atanazij. A ker se vse do 17. stoletja ni dvomilo v njegovo avtorstvo (torej se je naslov v večkot 1000 letih precej utrdil), pravi avtor pa ni znan, je ta naslov ostal. Veroizpoved naj bi bila napisana med četrtim stoletjem in koncem šestega stoletja (nekateri ga umeščajo še natančneje, okoli leta 500). Napisana naj bi bila za lokalno uporabo v nekiškofiji in ob nastanku ni bila mišljena kot veroizpoved. Ker ni šlo za avtorja velikega slovesa, najprej ni zbudila pozornosti. Ko pa je postala bolj znana in splošno sprejeta, so začeli ugibati o avtorstvu in, ker je bila vsebina te veroizpovedi priljubljena tema svetega Atanazija (298?-373), so jo pripisali njemu. Atanazij je namreč veljal za enega najpomembnejših zagovornikov trinitarične teologije in Kristusovega božanstva (v sporu z arijanci), prav to pa je, kot rečeno, vodilna teološka misel veroizpovedi, ki mu jo pripisujejo.
Veroizpoved začne z besedami, da se mora, tisti, ki želi biti zveličan, držati katoliške vere. Kdor pa je ne ohrani v celotnem obsegu in nedotaknjene, se bo brez dvoma pogubil. Nadaljuje z razlago, kaj naj bi ta prava katoliška vera bila. To je, častiti enega Boga v trojstvu in trojstvo v enosti. Ne smemo stapljati oseb, niti ločevati bistva. Po tem navaja primere, v katerih potrjuje, kako so Oče, Sin in Sveti Duh vsak zase samostojna oseba, a hkrati niso trije bogovi, gospodje, vsemogočni … ampak je eden. Vsako osebo zase moramo priznati za Boga in Gospoda, a ne smemo govoriti o treh Bogovih ali Gospodih. Nadaljuje, da ni Oče od nikoder narejen, od nikogar ustvarjen, ne rojen, Sin je rojen iz Očeta, Sveti Duh pa izhaja iz Očeta in Sina. V tej trojici ni nič prejšnjega ali poznejšega in nič večjega ali manjšega. Pač pa so vse tri osebe med seboj enake. Iz tega sledi ponovni poudarek, da je treba častiti enost v trojstvu in trojstvo v enosti.
V drugem delu pove, da je treba za zveličanje verovati tudi v učlovečenje Jezusa Kristusa. Verovati pa je potrebno, da je Kristus Bog in človek. Kot Bog rojen od vekomaj iz Očetovega bistva, kotčlovek pa rojen v času iz materinega bistva. Je torej popoln Bog in popoln človek. Vendar nista to dva, ampak en Kristus. Ne, ker bi se božanstvo spremenilo v meso, in ne, ker bi se bistvo pomešalo, pačpa je Bog privzel človečnost in je ena oseba. Kakor je telo in duša en človek, tako je Bog in človek en Kristus. Sledi delček iz apostolske veroizpovedi in zaključi z motivom poslednje sodbe. Kdor vsega napisanega ne bi veroval, ne more biti zveličan.
Glavni temi v Atanazijevi veroizpovedi sta torej troedinost Boga (Sveta Trojica) in učlovečenje (incarnatio) Jezusa Kristusa. Besedilo je obveljalo za enega treh temeljnih obrazcev krščanske veroizpovedi, poleg apostolske in nicejsko-carigrajske veroizpovedi. Bralo se ga je na praznik Svete Trojice, danes pa se ga več ne uporablja pogosto kljub njegovi izraziti pomembnosti za teološki nauk Cerkve. Pravi avtor, kot rečeno, ni poznan, možni avtorji pa so:
sveti Ambrozij, Hilarij Arlski, Nicet iz Remezijane, Honorat Arlski, Vincencij Lerinski in drugi.
Urša Tržan, 2. letnik, UDT
Veroizpoved začne z besedami, da se mora, tisti, ki želi biti zveličan, držati katoliške vere. Kdor pa je ne ohrani v celotnem obsegu in nedotaknjene, se bo brez dvoma pogubil. Nadaljuje z razlago, kaj naj bi ta prava katoliška vera bila. To je, častiti enega Boga v trojstvu in trojstvo v enosti. Ne smemo stapljati oseb, niti ločevati bistva. Po tem navaja primere, v katerih potrjuje, kako so Oče, Sin in Sveti Duh vsak zase samostojna oseba, a hkrati niso trije bogovi, gospodje, vsemogočni … ampak je eden. Vsako osebo zase moramo priznati za Boga in Gospoda, a ne smemo govoriti o treh Bogovih ali Gospodih. Nadaljuje, da ni Oče od nikoder narejen, od nikogar ustvarjen, ne rojen, Sin je rojen iz Očeta, Sveti Duh pa izhaja iz Očeta in Sina. V tej trojici ni nič prejšnjega ali poznejšega in nič večjega ali manjšega. Pač pa so vse tri osebe med seboj enake. Iz tega sledi ponovni poudarek, da je treba častiti enost v trojstvu in trojstvo v enosti.
V drugem delu pove, da je treba za zveličanje verovati tudi v učlovečenje Jezusa Kristusa. Verovati pa je potrebno, da je Kristus Bog in človek. Kot Bog rojen od vekomaj iz Očetovega bistva, kotčlovek pa rojen v času iz materinega bistva. Je torej popoln Bog in popoln človek. Vendar nista to dva, ampak en Kristus. Ne, ker bi se božanstvo spremenilo v meso, in ne, ker bi se bistvo pomešalo, pačpa je Bog privzel človečnost in je ena oseba. Kakor je telo in duša en človek, tako je Bog in človek en Kristus. Sledi delček iz apostolske veroizpovedi in zaključi z motivom poslednje sodbe. Kdor vsega napisanega ne bi veroval, ne more biti zveličan.
Glavni temi v Atanazijevi veroizpovedi sta torej troedinost Boga (Sveta Trojica) in učlovečenje (incarnatio) Jezusa Kristusa. Besedilo je obveljalo za enega treh temeljnih obrazcev krščanske veroizpovedi, poleg apostolske in nicejsko-carigrajske veroizpovedi. Bralo se ga je na praznik Svete Trojice, danes pa se ga več ne uporablja pogosto kljub njegovi izraziti pomembnosti za teološki nauk Cerkve. Pravi avtor, kot rečeno, ni poznan, možni avtorji pa so:
sveti Ambrozij, Hilarij Arlski, Nicet iz Remezijane, Honorat Arlski, Vincencij Lerinski in drugi.
Urša Tržan, 2. letnik, UDT